Zaposleni se vračajo v pisarne

Čeprav se z novimi tehnologijami in zmanjševanjem stroškov kažejo različne oblike dela – od dela na domu do souporabe delovne mize – ter se postavlja vprašanje, ali je pisarna kot stalni delovni prostor sploh še aktualna, ljubljanska arhitekta Gašper Demšar in Miha Maček o tem ne dvomita.

Med delovnimi prostori oziroma poslovnimi stavbami, ki so jih zasnovali v biroju Demšar arhitekti, si delovne mize delijo le terenski zastopniki dopoldanske in popoldanske izmene v Zavarovalnici Maribor, drugje pa se je pokazalo, da je fizična navzočnost zaposlenega še kako pomembna in je ne more nadomestiti ne komuniciranje po mobilnikih in elektronski pošti ne po videokonferenci. Tudi v tujini, kjer so v zadnjem času odkrivali različne možnosti dela na daljavo ter se je zdelo delo na domu zaradi prihranka pri potnih stroških in času, ki ga vzame vožnja do službe, precej privlačno, se je trend že obrnil.

»Pokazalo se je, da se zaradi dislociranosti zmanjša pripadnost podjetju ter da se učinkovitost lahko zmanjša že zaradi bližine hladilnika. Izjema so le, denimo, računalniški programerji in sorodni poklici, kjer se je ta oblika dela že udomačila. V resnih in uspešnih podjetjih delo na domu niti ni mogoče, saj se morajo zaposleni vsak dan srečevati na sestankih,« pravi Miha Maček.

A zavest, da ustrezno oblikovano delovno okolje omogoča boljše počutje in komunikacijo zaposlenih ter s tem tudi njihovo učinkovitost ter da je v to vredno vlagati, je v naših podjetjih v primerjavi s tujino še vedno zelo nizka; še vedno tako projektanta kot nakup kakovostne opreme prepogosto štejejo za nepotreben strošek. »V ustrezno ureditev delovnega prostora so praviloma pripravljeni vlagati lastniki, ki so tudi sami pripomogli k uspehu podjetja, in predstavniki nove generacije vodstvenih kadrov,« opaža Gašper Demšar.

Prostor sledi delu

Za arhitekturno zasnovo je ključno izhodišče prav delovanje podjetja, saj mora biti organizacija prostora posledica delovnega procesa. »Zelo pomembno je, da dobro razumemo organigram podjetja, se pa pogosto pokaže, da niti v podjetjih nimajo razjasnjenih notranjih razmerij. Ko razrešimo to vprašanje, je veliko lažje najti tudi prostorsko rešitev. Skozi organizacijo prostora lahko arhitekti namreč reorganiziramo procese dela in jih optimiziramo, je pa res, da jih arhitektura lahko tudi zavre. Vedno je treba izhajati iz narave dela, treba je vedeti, kako zaposleni komunicirajo, ali potrebujejo tišino in podobno, zato odprti tloris oziroma oceanski tip pisarne ni nujno vedno najbolj optimalna oziroma produktivna rešitev. Tudi v našem biroju, kjer se veliko pogovarjamo, imava z Mihom vsak svojo pisarno, saj se morava kdaj umakniti v tišino. Je pa res, da je mirnejše delovno okolje mogoče ustvariti ne samo s pregradnimi stenami oziroma steklom, ampak tudi z blažilci zvoka, glasbo, ...« našteva Demšar.

Med ključnimi lastnostmi novega pisarniškega okolja zlasti v primerjavi s tako imenovanim starim oceanskim tipom iz šestdesetih let prejšnjega stoletja se omenjata mobilnost in individualnost delovnega mesta. Vsak se s svojim notesnikom po potrebi lahko seli in združuje z različnimi sodelavci, s sodobnimi informacijskimi tehnologijami pa se je tudi gora papirjev prenesla na druge nosilce. Zato danes pogosto tudi ni več potrebe po tako številnih omarah oziroma opremi za shranjevanje.

Le 40 odstotkov dela za mizo

Danes se v delovnem okolju vse več pozornosti in denarja namenja tudi prostorom za (neformalno) druženje, izmenjavo mnenj in sprostitev, saj ti prinašajo dragocene interakcije med zaposlenimi in večajo ustvarjalnost. Le 40 odstotkov svojega dela opravimo za svojo delovno mizo, preostanek drugje, opominjata sogovornika. »Prostori za druženje prinašajo tudi nekakšno praznino in delujejo podobno kot premor v glasbi – ki je prav tako pomemben del skladbe. Ti prostori te prestavijo v drugo dimenzijo, da se lahko pripraviš na nov zagon, zato so ponavadi oblikovani in opremljeni zelo kreativno. Pri ureditvah takšnih prostorov so v velike ekstreme zašli zlasti pri novih informacijskih podjetjih, kot so Google, Facebook in Twitter,« razlaga Demšar.

V časih, ko večino dneva prebijemo v službi, se v delovni prostor vrinjajo tudi počivalniki, kjer si je mogoče vzeti kratek krepčilni spanec. Te zaposlenim ponuja škotska izpostava BBC, navaja Miha Maček primer, ki kaže na spremembo delovnega procesa in posledično arhitekturnih rešitev. Sami so drugače pristopili k zasnovi interjerja zavarovalnice. »Zavedamo se, da stranke tja vstopajo ponavadi z neko težavo in jim prostor, ki deluje prehladno, stres le še poveča. Zato smo zasnovali povsem nestereotipno ureditev za zavarovalnico in bolj značilno morda za oglaševalsko agencijo; s prijetnimi in funkcionalnimi prostori z umetninami slikarja Gašperja Jemca,« opisuje Maček. Poleg likovnih dodatkov so za mehčanje formalnosti na voljo še druga orodja: tako premišljena uporaba barv kot izdatna uporaba zelenja in ustrezna naravna in umetna osvetlitev. Danes pisarne dobivajo tudi ozelenjene stene, a v to rešitev sogovornikoma še ni uspelo prepričati naročnikov.

Dom = pisarna, pisarna = dom

Arhitektura pa ne vpliva samo na obnašanje ljudi, torej zaposlenih in poslovnih partnerjev oziroma strank, ampak izraža tudi podobo blagovne znamke. V naprednejših in uspešnejših podjetjih se že kaže, da v reprezentančnih prostorih oziroma direktorskih pisarnah manj poudarjajo luksuzno dimenzijo. Vodilni se zavedajo, da to ne prinaša neposrednega dobička in da je denar, ki bi ga vzela draga oprema, bolje vložiti v svoje zaposlene.

Nekaj je gotovo: pisarna se je tako rekoč že preselila v naše domove. Toda kot svetujeta arhitekta, ki nista privrženca dela na domu, naj si delovni kotiček uredimo tako, da ga v dveh potezah lahko pospravimo in zakrijemo ali pa svoj notesnik po potrebi odpremo kar na jedilni mizi. Kot kažejo njune izkušnje, se doma, ko se človek sprosti, utegnejo utrniti tudi dobre rešitve.