Zaposlovanje trenerjev: danes zaželen, jutri brez dela

V Sloveniji ima večina trenerjev status zasebnega športnega delavca ali samostojnega podjetnika. »To je za klube in reprezentance najceneje. Pogodbe pa so najpogosteje vezane na dosežen rezultat,« je pojasnila Mojca Doupona Topič z ljubljanske fakultete za šport. Trenerski položaj je minljiv, pogosto ga spremlja tudi šibka socialna varnost.

Največ študentov, ki na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani izberejo smer športno treniranje, se odloči za nogomet in košarko. »V zadnjih treh letih je na visokošolskem programu študij uspešno končalo dvanajst študentov, ki so postali trenerji različnih športnih panog, od tenisa do plesa in košarke. Na univerzitetnega pa se jih je v zadnjih letih vpisalo okoli sto, ki so se usmerili v izbrano športno panogo,« je povedala Mojca Doupona Topič, namestnica na oddelku za športno treniranje na fakulteti za šport.

Večina študentov že med študijem opravlja delo trenerja v šolah in športnih klubih, delovno mesto pa si lahko pridobijo na podlagi izkušenj in dokazovanja s športnimi rezultati, je na vprašanje o iskanju zaposlitve diplomantov odgovorila Mojca Doupona Topič. Vendar se pri klubskem vodstvu pogosto srečajo s problemom pomanjkanja denarja za zaposlovanje. Ena od rešitev je iskanje službe v nacionalnih panožnih šolah, ki jih financira ministrstvo za šolstvo in šport, a je število omejeno in do tega delovnega mesta lahko pridejo samo s kandidaturo nacionalne športne panožne zveze.

Socialna varnost 
vseskozi negotova

Povpraševanje po trenerjih se je z gospodarsko krizo (predvsem zaradi ugašanja klubov) zmanjšalo in tudi zaslužek ni prav obetaven. Mesečni prihodki trenerjev začetnikov so pod ravnijo učiteljev športne vzgoje. Plače so večinoma skromne, je dejala sogovornica. Trenerji ponavadi kombinirajo delo v majhnih klubih, kjer poskušajo uveljaviti svojo motivacijo in izživeti željo po napredovanju, z delom na državni ali mednarodni ravni, kjer zaslužijo več.

Tomo Levovnik, dolgoletni športni funkcionar, dobitnik Bloudkove plakete in Bloudkove nagrade, zasebni športni delavec, ki se je vrsto let zavzemal za status trenerjev v vrhunskem športu, je opozoril, da ta še danes ni nikjer sistemsko urejen. »Pojavljajo se ad hoc rešitve, vendar je to področje z vidika trajne socialne varnosti sistemsko neurejeno,« je poudaril. Sistemsko bi moral to v vlogi pobudnika in koordinatorja rešiti Olimpijski komite Slovenije (OKS).

Status zasebnega športnega delavca, ki poleg statusa samostojnega podjetnika prevladuje med trenerji v vrhunskem športu pri nas, je po Levovnikovem mnenju najhujša past. »Danes, denimo, te klub potrebuje, a lahko že po drugem kolu izgubiš službo in do prihodnje jeseni te ne bo nihče zaposlil. Jutri si že na zavodu za zaposlovanje, v osebnem stečaju,« je opozoril na nestabilnost in negativno klimo, ki omaje še psihično trdnost trenerja. »Ves čas moraš skrbeti za svojo socialno varnost,« je nakazal težave. Poleg tega trenerji o ureditvi statusa pogosto začnejo razmišljati prepozno – takrat, ko že postajajo reveži. Zelo malo je takih, ki dočakajo pokoj. Precej zmoti tudi to, da sploh ni definicije trenerja državne reprezentance. »Imamo imenovanja za ta položaj, statusa pa ti ljudje sploh nimajo. To je absurd! Zaposlijo se, kakor se vsak znajde. Ponavadi v klubih in imajo tako dve vlogi,« je omenil še eno težavo.

Podobne pomanjkljivosti se pojavljajo že na fakultetah, ki izvajajo visokošolski študij trenerske smeri: »Poglavje, kako bo tisti, ki bo uspešno končal študij, uveljavljal osnovno pravico do zaposlitve, sploh ni definirano.« Levovnik je opozoril tudi, da fakulteta ne šola trenerskega kadra, ampak profesorja športne vzgoje, saj bodoči trenerji z usmeritvijo pridobijo usposobljenost, ne pa tudi izobrazbe.

V tem pogledu je problematičen tudi status samoplačnika pri pridobivanju trenerske licence, ki jo lahko dobi vsakdo. »Po eni strani smo se zavzemali in vztrajali, da bo fakulteta za šport s proizvajanjem kadrov profesorjev športne vzgoje tista, ki bo zagotavljala stroko, po drugi strani pa s hitrim tečajem vsakdo lahko postane trener.«

Podatkov o tem, koliko trenerjev sploh imamo v Sloveniji, ni mogoče dobiti. O tem smo povprašali na OKS in dobili odgovor: »V bazi Zavoda za šport RS Planica je 22.253 trenerjev, ki so usposobljeni za delo trenerja, vaditelja ali učitelja. Ti imajo 'znanje' za delo v športu. Koliko jih ima licenco za delo v letu 2011, ne moremo natančno reči, saj šele pripravljamo bazo licenciranih trenerjev. Podatka o tem, koliko jih dela v vrhunskem športu, prav tako nimamo, ker tega ne spremljamo.«