Zgledi socialnega podjetništva iz tujine

Koalicijske in opozicijske stranke so prejšnji teden v državnem zboru v tretji obravnavi podprle predlog zakona o socialnem podjetništvu, ki ga je pripravila skupina poslancev s prvopodpisano Andrejo Črnak Meglič (SD). Med najpomembnejšimi novostmi novega zakona bo nov tip podjetja, ki deluje nepridobitno – bodisi da proizvaja dobrine in storitve, ki so v javno dobro, bodisi da zaposluje težje zaposljive ljudi. Predlog podpira tudi vlada, ki bo po besedah državne sekretarke Anje Kopač Mrak poskrbela, da bo zakon čim prej zaživel. Socialnim podjetjem v nasprotju s klasičnimi ni poglavitni cilj, da zagotavljajo čim večji dobiček, ampak da opravljajo družbeno koristno delo in pri tem po možnosti ustvarijo tudi dobiček, ki ga v celoti vrnejo v svojo dejavnost. V Sloveniji deluje nekaj deset takšnih podjetij, ki so v večini registrirana kot društva in zasebni zavodi, nekatera pa tudi kot klasična podjetja, ki dajejo delo težje zaposljivim, predvsem invalidom.

V Evropi se v zadnjih letih pomen in število teh podjetij precej povečuje. Po zadnjih podatkih je v tem sektorju zaposlene deset odstotkov vse delovne sile. Prednjači Italija, kjer je v socialnih podjetjih zaposlenih okrog 350.000 delavcev, ki opravljajo storitve za pet milijonov uporabnikov in ustvarijo deset milijard evrov prihodkov; med bolj znanimi sta potrošniška zadruga Coop, ki velja za največjo verigo supermarketov v Italiji in jo dobro poznajo tudi številni slovenski kupci, ki kupujejo v zamejstvu. Coop zaposluje skoraj 56.000 ljudi in ima letni dobiček dobrih 11 milijard evrov.

Drugo uspešno socialno podjetje pri sosedih je Banco Etico, banka, ki temelji na ideji o bolj preglednem in odgovornem menedžmentu finančnih virov. Hitro se razvijajo tudi Britanci, kjer deluje okrog 60.000 socialnih podjetij, ki jim uspešno promocijo delajo številni znani filantropi in slavne osebnosti, med njimi kuhar Jamie Oliver. Eden najuspešnejših evropskih projektov na tem področju pa je zadružni stanovanjski projekt Hammarby Sjöstad v Stockholmu, ki ga je financirala lokalna skupnost. Gre za najsodobnejše ekološko urbano naselje, ki 50 odstotkov energije, ki jo potrebuje, proizvede samo. V naselju je tudi nekaj posebej opremljenih stanovanj za ljudi s posebnimi potrebami.

V Sloveniji je najbolje poskrbljeno za invalide

Eno prvih podjetij, ki so v Sloveniji začela za svojo dejavnost uporabljati oznako socialno podjetje, je združenje za duševno zdravje Šent, ki zaposluje okrog 70 ljudi z motnjami v duševnem zdravju. Največ zaposlenih ima podjetje Dobrovita plus, ki se ukvarja s čiščenjem in urejanjem okolice. »Naša glavna dejavnost je vzdrževanje zelenih javnih površin v Ljubljani, urejanje vrtov, ponujamo pa tudi notranje čiščenje prostorov in vzdrževalno-hišniška dela. Pred kratkim smo začeli sestavljati še plastične polizdelke za večjega naročnika,« je povedal direktor Igor Pavel in omenil dva najpomembnejša cilja podjetja: zagotavljanje podpore težje zaposljivim in samofinanciranje. Pomembna značilnost Dobrovite plus je delovanje na odprtem trgu in v navadnih tržnih razmerah. V podjetju je zdaj zaposlenih 34 ljudi, od tega jih ima 40 odstotkov status invalida, sedem (vsi s statusom invalida) jih je vključenih v program zaposlitvene rehabilitacije. Več kot tri četrtine sredstev pridobijo iz opravljanja lastne dejavnosti, okrog 20 odstotkov pa s prijavami na javne razpise za težje zaposljive v okviru aktivne politike zaposlovanja in iz drugih javnih razpisov.

Janez Prašnikar z Ekonomske fakultete v Ljubljani primerja predlagani model, ki naj bi obveljal v Sloveniji, z nemškim modelom nekdanjega zahodnonemškega ministra za gospodarstvo Ludwiga Erharda. Ta je uvedel pojem socialno-tržnega modela, vezanega na delavsko soupravljanje, vendar ni prepričan, ali smo v Sloveniji med ekonomsko krizo pripravljeni na uvajanje takšnega modela. V kriznih časih so se razmere zaostrile za socialna podjetja, saj lokalne skupnosti zanje nimajo več toliko posluha kot prej. Tudi sicer razmere za delavce z zmanjšanimi sposobnostmi za delo niso rožnate, saj delovnih mest na splošno primanjkuje. Razen tega podjetniška ideja, ki ne zagotavlja dobička že v dveh letih, v danih gospodarskih razmerah težko dobi na podporo in razumevanje, razlagajo svoje težave socialni podjetniki.

Podrobnejša primerjava Slovenije s sosednjimi državami, predvsem z Avstrijo in Italijo, je pokazala, da ima Slovenija relativno razvit obseg socialne ekonomije, vendar je dostopen predvsem invalidom, drugim ciljnim skupinam, kot so zasvojenci, osipniki – mladi, ki niso uspešno končali šolanja, dolgotrajno brezposelni, starejši brezposelni, azilanti, begunci, nekdanji obsojenci ..., pa imajo bistveno slabše možnosti. Slovenija ima povrhu vsega slabo razvito podporno mrežo, skrb vzbujajoče pa je, da veliko invalidskih podjetij posluje z izgubo.