Tiskane izdaje
Filip Krušič Turičnik se je s stricem lotil izdelave drugačnih lesenih hiš, ki so popolnoma naravne, pri delu uporabljata ročno orodje in za izolacijo ovčjo volno, s posebno tehniko sestavljanja pa debla lahko uporabljata takšna, kot so zrasla v gozdu, brez struženja in rezanja. Vsaka hiša je zato unikatna, tudi če bi hotela, je ne bi mogla ponoviti, pravita izdelovalca.
Za hišo sta Filip Krušič Turičnik in Ervin Krušič prejela srebrno nagrado za najboljšo poslovno idejo, kmalu pa sta postavila vzorčni primer na domačem dvorišču. Čeprav je na trgu veliko lesenih hiš, so njune precej drugačne. »Stric je lesar in ima dvajset let izkušenj, zato dobro pozna les in njegove tehnične lastnosti. Dve leti sva tuhtala, kaj bi naredila, da bi bilo drugačno ter da bi uporabila lokalni material, ki nam uhaja iz rok,« pravi Filip.
Ustvarjata domove
Njuna ideja je, da ne govorita o hišah, temveč ustvarjata domove. »To je nekaj drugega, gre za povsem drugačno kakovost bivanja.« Začne se že pri sečnji, ki lahko poteka samo pozimi, ko drevo počiva in vsebuje najmanj vlage, sekajo samo na določen način, kar vpliva na boljšo odpornost lesa. Pri tem upoštevajo tudi lunine mene. »To ni množična proizvodnja, kjer vse opravijo stroji in je brez duše. Upoštevamo načelo, da čim manj uporabljamo stroje, ker imajo magnetna polja, s katerimi razbijajo naravno energijo lesa, ki je navsezadnje živ organizem.« Načrtujeta tudi pridobitev certifikatov na podlagi bioresonančnih meritev.
Uporabljata samo pohorsko smreko, ki spada s svojim kakovostnim lesom v evropski vrh. Debel ne preoblikujeta, ročno olupita le skorjo in zunanji rastni del. S posebnim sistemom prenašanja ravnin lahko nato tudi iz neenakih debel sestavita povsem ravne stene, bruna pa ostanejo nepoškodovana in neobdelana. »Zunanje tri letnice vsebujejo toliko smole, da deblo ne potrebuje nobene dodatne zaščite pred škodljivci ali UV-žarki, nobenih premazov, lakov ...«
Kot dodatni izolator na spojih uporabljata ovčjo volno, ki je certificirana, negorljiva, odbija vlago in je ne napadajo škodljivci, saj je oplemenitena s sivko. Glede prepuščanja vlage ima volna enake lastnosti kot les, zato ni kondenzacije.
Najprej celotno hišo sestavijo doma, včasih tudi po dvakrat ali trikrat, dokler se vsa debla natančno ne prilegajo. Vsa napeljava je skrita, za kar poskrbijo med prvim sestavljanjem. V manjšo hišo gre okrog 55 kubičnih metrov lesa. Nato hišo spet razstavijo, naložijo na tovornjak, odpeljejo na lokacijo in ponovno sestavijo, kar traja okrog pet dni. »Kupec nima na parceli v tem času nobenega hrupa, nobene navlake, nobenega gradbišča ali odpadnega materiala.«
»Da preživimo, delamo vse«
Hiše izdelajo v poljubnih oblikah in velikostih. Cena kvadratnega metra bivalne površine naravne lesene hiše je 400 evrov, torej bi sto kvadratnih metrov velika hiša stala 40.000 evrov, v ceno pa so vključene vse napeljave ter zunanji obod iz pohorskega tonalita ali granita. »V Avstriji bi se naše hiše prodajale trikrat dražje, a trenutno jih ponujamo po tako nizki ceni, da smo konkurenčni tudi tistim, ki zidajo iz siporeksa in iz recikliranega odpadnega materiala. A še v tem cenovnem razredu imamo težave, saj se kreditni krč zelo pozna.« Načrtujeta tudi prodor na tuje trge: »Čim prej, tem bolje. Ciljamo na Avstrijo, Rusijo. Avstrijski trg lesenih hiš ima večje potrebe, kot je trenutno pri njih domače proizvodnje in znanja.«
Filip načrtuje tudi izdelavo organskih igral za otroke, prav tako iz debel, ki ne bodo umetno preoblikovana, ampak naravna. S stricem po enakem načelu izdelujeta še zunanje pohištvo, zaščitni znak njunih hiš pa je gugalnica na verandi in razvejeno deblo, ki ga vdelata kot nosilni steber na pročelju. Tudi za gugalnico ne preoblikujeta lesa, zato je potrebnega precej časa in truda, da nabereta toliko ujemajočih se vej, da je gugalnica lepa in ergonomsko udobna. V prihodnje nameravata tako izdelovati še notranje pohištvo za svoje hiše. »Da preživimo, delamo vse, da lahko potem zaslužek vložimo v uresničevanje svojih zamisli,« pravi Filip.
