Tiskane izdaje
Ali je tako, kot je za Bled pomemben Brixen, tudi Bled pomemben za Brixen, sem razmišljal med vožnjo. Ko sem se prvikrat pripeljal v središče Brixna, se mi je zazdelo vprašanje brezpredmetno. Že katedrala, ki zaznamuje osrednji mestni trg, je tako velika, da je z nobenega mesta na trgu v fotoaparat nisem mogel ujeti na ležeči fotgrafiji (vse fotografije so zato pokončne). Tudi razkošje notranjosti velike katedrale, odete v zlate odtenke, skupaj s številnimi drugimi zgodovinskimi značilnostmi mesta, utegnejo opazovalca zmesti pri ocenjevanju pomembnosti. A je župan Albert Pürgstaller jasen, ko razloži, da je Bled preprosto lep in da je zato zanje pomembno sodelovanje z Bledom. (Mimogrede: kolega, turistični vodič, o lepoti Bleda ve povedati, da turistom, ki prvikrat pridejo na Bled, ob prvem pogledu na "to podobo raja" dobesedno čeljusti dol padejo od očaranosti, in da vsi, ne le Japonci, planejo po fotoaparatih.)
Seveda ni lep le Bled, ampak je, seveda na svoj način, lepa tudi narava ob reki Eisack (Isarco, po italijansko), ob kateri nadaljujem pot iz Brixna proti Bolzanu. Med vožnjo opazujem reko, ko se naenkrat pred mano pojavi zanimiv zavoj reke. Ustvim se in se vrnem nekaj metrov nazaj, da bi zavoj (pravzaprav je bil dvojni zavoj reke) fotografiral. Preden sem fotografiral, sem opazil tablo, ki je stala tik ob kolesarski stezi. Na njej je pisalo, da je renesančni umetnik Albrecht Dürer (očitno prav na istem mestu kot sem sam fotografiral) slikal ta zavoj in ga naslovil Prelaz čez Alpe. Ob koncu 15. in na začetku 16. stoletja, ko je živel Dürer, je bil namreč prelaz Brenner proti Innsbrucku in Münchnu tako kot cestna povezava ob reki Eisack zelo pomemben.
Prihod v Bolzano so spremljali sivi oblaki (občasno tudi rahel dež), ki niso dajali nobene gotovosti, da se bo vreme izboljšalo, zato je celoten vtis o Bolzanu ostal vremenu primeren, kot bi nekaj "dol tiščalo". A so bile mestne ulice kljub temu polne domačinov in turistov in zato precej živahne.
Ko sem lani s kolesom potoval na vzhod nisem imel težav s sporazumevanjem, saj sem jezik držv, skozi katere sem potoval poznal. Letos je težav nekaj več, ki jih, če ne gre drugače, odpravim tudi z rokami. Po odhodu iz Bolzana se nemščina (kot jezik tu živečega večinskega rebivalstva, Južnih Tirolcev) počasi umika italijanščini. Doslej mi je poznavanje nemščine pomagalo, da sem se pogovoril okoli osnovnih stvari, medtem ko me je občasno jezilo, da mi razlaga nekaterih podrobnosti, zaradi slabega poznavanja nemških izrazov, ni šla z jezika. Kot rečeno, sem si pomagal tudi z rokami, če ni šlo drugače pa tudi s smehom. Z italijanščino nisem tako spreten kot z Nemščino, zato se poskušam pogovarjati angleško.
Angleško govorečih Italijanov je bilo, vsaj za zdaj, bolj malo. Če od teh angleško govorečih Italijanov odštejem gostince in turistične delavce, sogovornikov skorajda nimam več.
V Bolzanu se prej ozka dolina reke Eisack razširi, reka pa se za mestom zlije v reko Etsch, ki jo bolj poznamo pod imenom Adiža in je druga najdaljša italijanska reka. Nekaj kilometrov široka dolina reke Adiže, ki jo omejujejo precej visoke, tudi več sto metrov visoke prepadne stene, je en sam velik sadovnjak. Prevladujejo jablane, sem in tja se pojavi tudi vinska trta. Šele tik pred Trentom opazim prvi pokošen travnik kot del obdelane zemlje, ki ni sadovnjak. A bolj kot vse to me zares navdušuje podoba doline in slikovita pobočja, občasno tudi prepadne stene, ki so deloma poraščene. Ta pobočja me spominjajo na domačo Mežaklo, ki jo gledam vsak dan, vendar je po velikosti le mali palček proti tem stenam, ki se mogočno pnejo v višave in okolici dajejo značilno alpsko podobo.
Trento je mesto znano po t.i. Tridentinskem koncilu rimokatoliške cerkve, kar mi je bilo znano že prej, zato me je zanimalo, kako bo zgodovinsko pomembno mesto izgledalo. Ker sem ga skoraj obšel (kolesarske oznake, ki sicer zelo dobro označujejo vse poti, križišča, obvoze, me namreč v središče mesta niso pripeljale), sem moral mestno jedro še poiskati. Ko sem ga sredi vročega dneva končno le našel, sta mi bila zaradi vročine bolj pomembna senca in hladno pivo, zato sem se ustavil v senci v lokalu, od koder sem lahko opazoval mogočno cerkev na glavnem trgu. A bolj kot podoba mesta me je presenetila (za slovenske razmere) zasoljena cena piva. Malo pivo, tri decilitre torej, je stalo tri evre in sedemdeset centov. Spil sem dve. S hladom in osvežitvijo sta odtehtali tudi dobrih sedem evrov.
Če gledam po cenah piva, se ta ves čas dviga. Najceneje je bilo pivo v Sloveniji, nato pa se je proti koncu doline reke Zile v Avstrji z 2,90 evra spustila na 2,70 evra za pivo, nato pa se je začela dvigovati. Cena za kratko kavo z malo mleka (machiato) je bila v Avstriji okoli dva evra, v Italiji evro in občasno še deset ali 20 centov več. Hrana ni bistveno dražja kot v Sloveniji.
Po Trentu sem že začel razmišljati o Gardskem jezeru, kamor me je vodila pot. Do tja ni več daleč, sem se hrabril, ko sem razmišljal, da me noge po več kot 400 kilometrih vožnje ne ubogajo več kot bi si želel in da bo treba kakšen dan nameniti le počitku. Končno sem se le spustil v Torbolo, kraj na severni strani Gardskega jezera, ki ga obkroža nekaj manjših vasi, predvsem pa lepi okoliški hribi, ki kar kličejo po fotoaparatu.
Najdem solidno sobo sredi Torbola z balkonom in enkratnim razgledom na jezero. S tašnim razgledom na jezero, da mi je lahko vstati zgodaj zjutraj in opazovati sonce, ki sije na sive skale, ki na drugi strani rastejo iz jezera. Torbole bo v senci še nekaj časa spal. Tudi sam grem nazaj v posteljo, poležat.
Uh, počitnice.
"99.999", je izpisano na ekranu števca za kolo v rubriki porabljene kalorije in - utripa. Stroj je odpovedal, ker nima v programu, da se lahko kdo s kolesom pelje tako daleč. Človek še vztraja ali kot je rad dejal kolesarska legenda Jure Robič: Kdor hoče, ta zmore. Juhej.
