Po dunajskem obroču za majhno porabo

Štiriindvajset ur, sestavljenih iz urnih etap, se je pet različnih ekip vozilo z dizelskimi mazdami3 150 i-stop in poskušalo doseči čim manjšo porabo. V običajnem prometu torej, na cestnem obroču, ki ima večinoma tri vozne pasove. Slovenski ekipi (predstavniki Adrie Media, Avto magazina, Siola, Večera, Dnevnika in Dela), ki je v tem času skupno prevozila nekaj več kot 470 kilometrov, so Mazdini organizatorji izračunali povprečje 3,88 litra na 100 km, s čimer smo le malo zaostali za prvo­uvrščeno ekipo iz Madžarske in bili občutno pod uradnim povprečjem za mest­no vožnjo.

Zanimiva izkušnja

Bolj kot te številke je morda zanimiva izkušnja, kako sem vozil, da bi potrošil čim manj. Blago speljevanje je bilo nuja, noga me je od peresno nežnega dotikanja stopalke za plin skoraj bolela. Avto je imel sistem start-stop, ki je večinoma deloval zelo dobro, a nas je enkrat pustil na cedilu (zaradi čiščenja katalizatorja). Tudi ob delovanju sistema se je po podatkih na potovalnem računalniku poraba najbolj povečala po tistem, ko se je samodejno izključeni motor znova zagnal. Seveda so mi drugi udeleženci kdaj tudi trobili, ko sem se proti rdečemu semaforju bližal po polžje in upal, da se bo zdaj zdaj prižgala zelena luč, da ne bo treba ustaviti. Ampak na cesarsko bogatem Dunaju, kjer menda živijo najbolj ugodno v Evropi, niso preveč nestrpni, v Ljubljani bi za kaj takega potreboval jeklene živce. Načeloma, a ne vselej, sem se najraje držal na najbolj desni strani in poskušal voziti s čim bolj stalno hitrostjo okoli 40 km/h. Občasni problem je bil, da so avtomobili s tega pasu na kri­žiščih zavijali v stranske ulice, morali zaradi tramvaja kdaj počakati, drugi za njimi pa ustaviti. Na krogu sta bila le zelo blag daljši vzpon in podobno dolg blag spust. Včasih je bilo smiselno res nežno pospešiti, pa potem prepustiti, da te malo »nese«. Prosti tek za varčevanje z gorivom ni bil najbolj pravi, v posamezni prestavi sem poskušal iskati tisto raven vrtljajev, ki za porabo vsaj po računalniku še ni bila prenizka.

Nočni rekord

Pričakovano je bil promet bolj sproščen v nočnih urah, ko je dogajanje sicer popestrila policijska kontrola preverjanja vinjenosti, podpisanega pa je policist v zgod­njih urah prebujenega dneva ustavil in opozoril, da pri zavijanju ni vključil smernika. In potem so me, kot bi mi jih kdo prižgal za kazen, zapored čakali trije rdeči semaforji ... Ampak ponoči je našemu kolegu Saši Kapetanoviču z Avto magazina uspelo doseči najboljše povprečje sploh (3,15 l/100 km). Takrat je bilo mogoče voziti malo hitreje in ujeti zeleni val. Pa dobro je peljal.

Promet in njegova intenzivnost sta se spreminjala nepričakovano, še v isti uri so bile razlike precejšnje, ni pa bilo stoječih kolon. S koncentracijo ni bilo prevelikih težav, tekma in sprotno objavljanje povprečij te spodbodeta bolj, kot bi pričakoval. A da ne pozabim – ena izmed ekip je pnevmatike še pred štartom dodatno napolnila in potem smo, ker organizatorji niso protestirali, to storili še vsi drugi. Izklopljeno smo imeli klimatsko napravo in na rdečem semaforju sem občasno odprl vrata, da je bilo v avtu več zraka.

Mogoče kdaj primerjalna tekma?

Na koncu vsake etape sem bil kljub temu kar izžet, kot da bi bil na hitrostni tekmi, le da sem tu vso energijo usmeril v še izvedljivo počasnost. V vsakdanjem živ­ljenju tega ne bi ponavljal, a kaj smiselnega bo le ostalo v spominu – zelo nežna noga na pedalu, opazovanje prometa, predvidevanje. Tako se gotovo da nekaj prihraniti in tega se da priučiti s katerim koli avtomobilom.

Pa tekma? Še bi šel na kakšno podobno. Upam, da se bodo proizvajalci kdaj dogovorili in bomo lahko preizkusili avtomobile z različnimi pogoni, za katere menijo, da so najbolj varčni.