Druženje morda rešilna bilka

Sydney - Študija, ki naj bi razkrila, vzorec vedenja tasmanskih vragov in njihovo socialno mrežo, bi lahko pomagala pri omejitvi širjenja bolezni, ki je vrsto pripeljala na rob izumrtja.

Raziskovalci so nekatere tasmanske vrage opremili z radijskimi ovratnicami, ki naj bi razkrile, kako in s kom, sicer samotarska žival, naveže stik s drugim pripadniki svoje vrste. Pridobljeni podatki, bi pomagali pri nadzoru nad njihovim vedenjem ter s tem poskušali omejiti širjenje usodnih obraznih tumorjev. "Težava, ki je skupna vsem ljudem, ki preučujejo življenje divjih živali, je, da nimajo dostopa do dobrih podatkov," je povedal vodja preiskavi Rodrigo Hamede iz univerze v Tasmaniji in dodaja, "Ker gre za hitro prenosljivo bolezen, moramo o vedenju vragov zbrati čim več podatkov."

Ovratnico so do sedaj namestili na 23 spolno zrelih samic in prav toliko spolno zrelih samcev. Ovratnice so zabeležile vse stike živali na 30 centimetrov. Za to dolžino so se odločili, ker se obrazni tumorji širijo le s fizičnim stikom.

Do sedaj zbrani podatki so razkrili kar nekaj presenečenj, je dejal Hamede "Pričakoval sem, da bom videl veliko več pretepov in neposrednega kontakta med samci. Sumil sem, da se ti pogostokrat stepejo zaradi samice." Ugotovili pa so, da je normalno vedenje samcev tako, da zgrabijo samico, jo odpeljejo v brlog in ji ne pustijo oditi zato da si zagotovijo parjenje. "Naše poročilo kaže, da je večina stikov med živalmi, v 99 odstotkih, med samci in samicami. Tudi po paritveni sezoni so srečanja med predstavniki nasprotnih spolov bolj pogosta. To je verjetno rezultat njihove družbene ureditve, kjer samice vse življenje ostanejo na območju svojega rojstva kjer je dovolj hrane in prostora za vzgajanje mladih. Zanimivo je, da vloga moškega pri tasmanskih vragih ni tako pomembna," je povedal Hamede.

Tasmanski vragi ne živijo v skupinah, kljub temu pa so družabne živali, ki pogosto pridejo v stik druga z drugp, predvsem med iskanjem hrane in časom parjenja. Čeprav so podatki razkrili, da imajo nekateri posamezniki med njimi večkrat vzpostavijo kontakt kot pa drugi, skupina raziskovalcev še ni našla skupnih točk teh posameznikov.

"Zelo pomembno je, da zagotovimo, da se trenutno zdravi del populacije ne okuži," pravi Hamede. Bolezen se med živalmi širi zelo hitro in je tasmanske vrage že uvrstila na listo ogroženih živali. Čeprav so napovedi črne pa Hamede še vedno upa v preživetje vrste. "Menim, da ne moremo ustaviti epidemije oziroma ohraniti populacijo zdravo. Bolezen sama ne bo povzročila izumrtja, vendar kadar povežemo tako hudo boleznijo s krčenjem njihovega naravnega okolje, potem je prihodnost za vrage vse bolj črna."