Dve filmski boginji, dva načina staranja

Ko je 72-letna Sophia Loren pred tremi leti napol gola pozirala za Pirellijev koledar s peščico pol mlajših žensk, je nosila svilen negliže, sladostrastno iztegnjena na postelji, z glavo, čutno nagnjeno kot v ekstatičnem prepuščanju. Predstavnik Vatikana je ganjeno komentiral: »Če bi papež kdaj spremenil svoje stališče do človeškega kloniranja, bi ga zaradi Sophie Loren.« Isto leto je Brigitte Bardot ujel objektiv na poti na sestanek z Nicolasom Sarkozyjem, takrat francoskim notranjim ministrom, da bi razpravljala o krutosti do kanadskih tjuljnjev. Bila je v črnem, na berglah, ker ima težave s kolki. Neki tabloid je takole opisal njeno zunanjost: »Povešena lica, groba šminka in zmeštrani, nepočesani siveči lasje.«

Primerjava je nespodobna, toda BB je natanko enake starosti kot italijanska igralka. Obe bosta ta mesec dopolnili 75 let, rojeni sta le nekaj dni narazen. Filmski legendi šestdesetih let sta se odločili za diametralno različen način staranja, in sta zato deležni izzivalno različnega odziva javnosti. Njun rojstni dan neizogibno postavlja vprašanje: kako naj se ikona stara?

Dennis Northdurf, kustos muzeja za modo in tekstil v Londonu, je prepričan, da je to skoraj nerešljiva uganka. Problem ikon je v tem, da ta status ne upošteva minevanja časa. Ustvarimo ikone, jih povežemo z določenim obdobjem in hočemo, da ostanejo take. Seksualni simboli se pač ne smejo starati. Hočemo, da ostanejo mladi, razpoznavni, kot cvetni prah za čebele. Če so že tako predrzne, da se starajo, pričakujemo od njih, da se starajo kot Lorenova in brezšivno prehajajo od seksualno privlačne mladostnosti v bleščečo starost. Teže si predstavljamo, kadar se, tako kakor Bardotova, umaknejo javnosti izpred oči, ustanovijo sklad za zaščito živali in se ne menijo za godrnjanje o svoji izžetosti.

»Brigitte Bardot se je umaknila odrskim lučem, zavrnila plastične operacije, ni se potrudila ohranjati svojega videza,« pravi Norhdurf. »Prav osvežujoče, ker je realistično. To je staranje po njenih pogojih, ne pa vklapljanje v sistem. Sophia Loren pa je popolnoma ponotranjila idejo, da bo privlačna in seksi tudi kot stara ženska, in zares je videti fantastično!«

Na vrhuncu slave sta Bardotova in Lorenova utelešali dvojni arhetip slave in seksualne moči. Bardotova, zvezdnica novega vala francoskega filma, ki je debitirala v filmu Rogerja Vadima In bog je ustvaril žensko (1956), je bila svetlolasa seksi mucka, katere naravna ženskost je spodbudila novo dobo spolne pristnosti. Lorenova, nekdanja zmagovalka na lepotnem tekmovanju v Neaplju, ki je leta 1960 prejela oskarja za La Ciociaro, pa je bila rjavolasa studijska zvezdnica, ki je iz vsake svoje pore izžarevala stiliziran sijaj. Bili sta skoraj klišeja, stereotipa rjavolaske in svetlolaske, pravi Rebecca Lowthorpe, urednica modne revije Elle. BB je bila bolj seksi zajčica, Lorenova pa bolj erotično prefinjena. Obe sta utelešali stereotipni slog svojih narodov: francoska nimfa, seksi igračka in bujna italijanska ženska, do vrhunca prignanega sijaja.

Globok vpliv

Njun vpliv pa je segel še globlje. V 60. letih, ko se je zategnjena moralnost prejšnjega stoletja sprevrgla v zoro seksualne svobode, sta utelesili novo vrsto ženske, ki je prekoračila tradicionalne meje. Lorenova se je škandalozno poročila z ločenim filmskim producentom Carlom Pontijem v času, ko Italijani še niso dovolili ločitve. Kasneje ji pripisujejo razmerja z JFK, Petrom Sellersom in Omarjem Sharifom. Štirikrat poročena Bardotova pa je s svojo filmsko seksualnostjo in zunajfilmsko promiskuiteto spodbudila eksistencialistko Simone de Beauvoir, da je zapisala (leta 1962), da je ta igralka »tako lovec kot plen ... Bardotova je pomembna za izvoz Francije enako kot Renaultovi avtomobili.«

Seksualna privlačnost BB ni bila le preprosta zvijača za zapeljevanje moških, temveč maščevanje drugim ženskam. Bila je neustrašna glede svoje seksualnosti. Bila je popolnoma naravna, tako kot je bilo naravno vse drugo na njej. Kakor pravi trgovec z umetninami James Hyman, ki je BB za rojstni dan posvetil razstavo fotografij v svoji londonski galeriji, je bila BB antiteza manufakturne filmske zvezde prejšnje dobe. »Bila je naravna, hodila je bosa, ni se česala, ni se šminkala, nosila je balerinke, ker se je učila baleta. Podoba svobode, razkošja in mladosti. Bila je pristna, instinktivna, svobodna. Za ženske je bila feministka. Kot ženska se je vedla tako, kakor se običajno vedejo moški: jemala si je ljubimce in imela afere.«

Del njenega trajnega vpliva je treba pripisati pojavu paparacev. Bila je zelo zelo iznajdljiva. Vedela je, kako pomemben je tisk, pravi Hyman. Ti so iz nje naredili zvezdnico in ona je pri tem sodelovala. To niso bili pozirani studijski posnetki, temveč spontani, življenjski.

Več v NeDelu