Edvina Novak, specialistka za kuharice

Nanjo lahko trčite sredi sončnega dopoldneva daleč od slovenske prestolnice. Ne čudite se, vsake toliko si privošči duhovno romanje s frančiškani iz Šiške. Včasih jo na sončno soboto odnese v Dekane, v rodno vas. Vmes, čeprav se je pred kratkim upokojila, intenzivno ustvarja. Dela, prevaja, izdaja in prodaja knjige. Slovenski knjižni prostor je obogatila in zaznamovala kot ustanoviteljica založbe Vale-Novak. Preden se je spustila v posel s knjigami, je z možem Andrejem Novakom, ki je bil novinar in diplomat, hčerko Veroniko in sinom Lukom živela v Parizu, Rimu in Strasbourgu. Vsako od evropskih mest je spoznala do obisti. Tudi po kulinarični plati. Slovenske bralke in bralci jo najbolj poznajo kot specialistko za kuharske knjige. Je urednica in avtorica odličnih izvirnih slovenskih kuharic sestre Vendeline. Pred dnevi je predstavila Sončno kuhinjo, v kateri razodeva testenine od A do Ž. Dame in gospodje - Edvina Novak.

Na življenje imate kljub nekaterim grenkim postajam vseskozi veder pogled. Se temu človek lahko čudi?

Zares ... Včasih si mislim, da sem kot kopriva, ki pregovorno nikoli ne pozebe. Doletele so me hude stvari - kot še marsikoga, pravzaprav - ovdovela sem, ostala sama z otrokoma, brez službe. Prej sem živela udobno, mož mi je bil močna opora. Ko sem se odločila, da bi kot družina izdajali knjige, poteza ni bila tvegana, ker sem imela zaledje. Vedela sem, da nam ne bo hudega, če nam v založništvu in knjigotrštvu ne uspe. Ko je mož umrl, je postala eksistenca pomembna. Prepuščena sem bila sama sebi, a morala sem nadaljevati za vsako ceno in preživeti. Na srečo nisem oseba, ki bi zaradi potrtosti in pobitosti zapadla v melanholijo.

Veljate za odločno in obenem dobrohotno žensko.

Resna sem. In premorem veliko elana. Vedno mislim, da me v življenju čaka še veliko lepega, in ne veliko slabega. Naj se mi zgodi kar koli, vselej v sebi najdem moč, da stopim korak naprej. Kot osel, ki tovor trmasto in uporno vleče naprej.

S svojo pojavo razkrivate izdelan odnos do oblek, hrane, potovanj, filozofije. Vse kaže na hedonistko, ki zna uživati v lepih, dobrih stvareh.

Oh ja, zelo. Privoščim si ugodje. Rada dobro jem in nemalokrat se moram prav opomniti, češ da bom kot nekakšna matrona. Na srečo imam metabolizem kar v redu. Hkrati se trudim vse kar najbolj poenostavljati. Zgodi se, da sem in tja počistim hladilnik. Dovolj je preobjedanja, si mislim. Zadnje čase kupujem samo sveža živila in v majhnih količinah. Kuham preprosto, z veseljem pripravim lonec mineštre, kakršno sta kuhali nona in mama. V kuhinji imam samo najnujnejšo posodo. Tudi oblačila in siceršnje drobnarije v stanovanju poskušam kar najbolj zmanjševati. Drži, nagibam se k redoljubju, če pa me boste obiskali, boste opazili, da imam vse nakopičeno; slike na stenah in po trije prte na mizi drug čez drugega. (Se namuzne.)

Ampak ko gre za knjige, si prizadevate za popolnost.

Zelo, morda celo preveč. Pri pripravljanju Sončne kuhinje so mi že kar streljali pod petami, češ, kdaj bo končana in ali bom doktorirala iz testenin, ampak si nisem pustila dosti soliti pameti. Veste, nisem od včeraj, uredniške izkušnje kopičim že štirideset let. Ogromno truda sem vložila, da sem izvirno izdajo Sončna kuhinja, testenine, pice in pogače, ki sva jo v 80. letih pripravili z Valentino Orsini, temeljito razširila, posodobila in recepte dopolnila. S kuharico sem se ukvarjala tri leta, jasno, poleg drugega uredniškega dela. Zdaj sem se odločila izpreči in se upokojila. Seveda bom uredništvu še pomagala z nasveti, sicer pa se nameravam lotiti prevajanja ali imenitne knjige z dobrimi recepti.

Torej še ne nameravate nehati delati, si oddahniti?

Oh, kje pa. Očitno z leti človek postane čedalje večji deloholik. (gromek smeh) Ampak moraš si tudi vzeti čas zase. Pokojni mož mi je rekel: Vsak dan si ukradi uro zase, vsak teden en dan, vsako leto pojdi na počitnice. V tem je čar. Še zdaj tako ravnam. Pogosto se za konec tedna odpravim v Dekane. Tam postanem čisto drug človek.

V vasi pri Kopru ste odraščali, kajne?

Ja, tam je moja rodna hiša. To je zame drug svet. Otroci hodijo tja bolj malo, čeprav bi mi včasih prav prišlo, če bi se lotili košnje, denimo. Vendar povsem razumem, da ne moreš obdelovati njive in obenem delati, izdajati in prodajati knjig. Če želiš, da ti uspe, moraš biti predan zgolj eni dejavnosti.

Med slovenskimi založniki veljate za specialistko za kuharice, za žensko, ki obvlada teorijo in prakso. Se sploh da razumsko razložiti vašo strast do kuhanja?

Pravzaprav je preprosto. Sem edinka, doma nisem nikoli kuhala, razen morda kakšne mineštre, polente. Po študiju jezikov sem dobila službo na Domusu. Založba je bila specializirana za izdajo literature o kulinariki in zdravju. Odkrila sem, da je to krasna stvar. Lahko delaš po občutku, z znanjem, ki ga nabereš na univerzi, pa je mogoče od sebe dati povsem drugačno kuharsko knjigo. Ko sem prevajala in prirejala obsežen »špeh«, kultno francosko kuharico Znam kuhati, sem preizkusila ogromno receptov, se posvetovala z avtorico Ginette Mathiot. Francoska kuhinja ima svoja pravila, ne moreš se kar lotiti prevajanja. Spominjam se, da sem recimo avtorico kuharice vprašala, ali je jastoga res treba privezati in živega skuhati v kropu. Odvrnila je: Ne bova razpravljali o občutljivosti enega jastoga. S tem je bila zadeva zanjo končana.

Takrat ste živeli v Parizu, kjer je bil mož Delov dopisnik. Se je on znal obrniti za štedilnikom?

Veliko sva prekuhala skupaj, francosko kuhinjo sva spoznala do obisti. Potem je, značilno moško, začel prevzemati oblast v kuhinji. To pa ne bo šlo, za kuhalnico sem jaz strokovnjakinja, lahko pa mi pomagaš, sem mu rekla. Bil je pameten in je odvrnil: Dobro. Sem lahko vsaj suženj? (smeh) To pa. Če želiš, lahko lupiš krompir. Tako je tudi bilo. Svojega položaja v kuhinji nisem odstopila. Pustila sem mu edino, da je cvrl piščanca in pekel palačinke.

Ni skrivnost, da je zdaj sin Luka strastni družinski kuhar. Ohranjate tradicijo nedeljskih družinskih kosil?

To ravno ne, vendar mi božičnega in velikonočnega kosila ne sme nikoli nihče vzeti. Zgodi pa se, da navadno do dveh zjutraj pripravljam mizo za dvanajst, štirinajst ljudi, čez dan pa tarnam, naj mi vendar kdo pomaga kuhati. Moj jedilnik je klasičen: goveja juha, pečenka, krompir. Značilne slovenske jedi, ki se prenašajo iz roda v rod, moramo ceniti. Ne moremo kar kuhati po receptih tujih kuhinj, ne da bi poznali osnove slovenske kuharije. Ne pozabimo, da so generacije stoletja odraščale pozimi ob zelju in poleti od živeža, ki ga je dala narava. Seveda, hrana se, kot jezik, spreminja, vendar mora temelj ostati domač. Tudi mladi to že precej upoštevajo. Sicer pa - kadar kuha Luka, ni pardona. Narekuje tempo in sestavine.

Na slovenstvo z vsemi navadami in običaji ter še posebno s slovenskim jezikom ste zelo ponosni.

Primorka sem in vem, kaj pomeni negovati jezik. Denimo, Društvo oljkarjev slovenske Istre iz Kopra si prizadeva za kakovost olja in tudi za izrazoslovje. Upoštevati moramo, da si besed pač ne moremo izposojati pri sosedih, če imamo slovensko poimenovanje drevesa in sadov. (globok vzdih) Naredili smo še eno veliko napako, in sicer z besedami deviško oljčno olje. Italijani uporabljajo izraz olio vergine, torej čisto olje. Ampak ne, Slovenci prevajamo, ne da bi pomislili, katere besede poznamo doma. Pri nas rečemo čista voda, čista volja, čista svila ... Dobro, zdaj je, kar je.

So vam starši dali ljubezen do slovenske besede, do knjig?

Najbrž. Morda smo na Primorskem bolj občutljivi za slovensko besedo. Mama me je imela zelo mlada, pri sedemnajstih. Spominjam se prvih knjig, ki mi jih je kupila. Bili sta v italijanščini, ker slovenskih ni bilo. Znala sem brati, vendar nisem ničesar razumela. Po vojni, ko smo dobili slovenske knjige, je oče kupoval zbirke, vezane v usnje. Zvečer je bral na glas do enih zjutraj, da je postal že čisto hripav, mama pa je vpila, a ne gresta še spat, saj je treba zgodaj vstati. (nasmeh) Zdelo se ji je, da je to potrata časa. Potem sem brala v postelji, in ko je prišla v sobo, sem spustila knjigo in se pretvarjala, da sem zaspala pri luči. Čeprav smo živeli na vasi, je oče bral prvi časopis, Ljudsko pravico, po knjige pa smo hodili v Koper v knjigarno Lipa. To je tisto, kar te napaja z našo besedo.

Tudi Novakovi, znana prekmurska družina, so povezani s slovensko besedo.

Ja, moj pokojni tast Vilko Novak je bil znan etnolog. On je dal svojim otrokom drugačen pečat. Po pripovedovanju mojega moža je držal strogo katoliško vzgojo. Pet otrok je bilo pri hiši, štirje fantje in dekle. Uf, kako so se ga bali ...

Kako sta z možem začela zgodbo?

Spoznala sva se na univerzi, na francoščini. V drugem letniku sva se zbližala. Zanimivo, vselej sem mislila, da je Mariborčan - mama je bila Tržačanka, oče je bil iz Prekmurja. A je bil ponosen Ljubljančan. To je rad poudarjal. Lepo, kajne. Saj še jaz ne morem več brez Ljubljane. Kot ne morem brez Dekanov. Šibam z avtom gor in dol ... Nenehno sem na cesti. (smeh)

Predvidevam, da ste bili nekonvencionalni starši.

Jasno, vsak prinese nekaj s seboj. Jaz kot edinka morda malo več razvajenosti, mož pa strogost. Denimo, ob nedeljah otrokom ni dovolil spati dlje kot do osmih, tudi če so prejšnjo noč žurali. Zdelo se mu je škoda izgubiti dan. Nekako razumem današnjo mladino, da ne morejo drugače kot spati do poldneva, če prekrokajo noč, vendar se mi to zdi enostavno grdo. Ampak vem, da starši ne morejo dosti storiti. V naši družini je bilo drugače. S tem ne mislim, da smo se v kriznih okoliščinah vedno razumno odzvali, zato pa v dobri veri, da delamo prav.

Si priznate kakšno napako v vzgoji?

Ko smo živeli v Rimu, je imela hči tri leta, sin pa sedemnajst. Ni hotel biti več z nami, ker je imel v Ljubljani punco. Pogovorili smo se z njenimi starši in se dogovorili, da bo jedel pri stari mami. Ravno včeraj sem razmišljala, da bi morala biti vztrajnejša. Prepričana sem, da starši lahko marsikaj dajo še sedemnajstletniku.

Vrniva se k jeziku. Vam gre težko v ušesa nekakšna novodobna spakedravščina, ki jo govorijo predvsem mladi?

Včasih sem bila prav kolerična, zdaj se držim nazaj, da ne vzkipim, ker vem, da tako ne bom veliko dosegla. Življenje me je prekalilo, naučila sem se, da me ljudje slišijo in razumejo, tudi če govorim mirno in počasi. Če nisi potrpežljiv, ne moreš uspešno voditi družinskega podjetja. Naučili smo se solidarno delati skupaj, se spoštovati, zelo mirno povedati svoje mnenje ... Razen seveda Luka. On je mačo, ženske smo pa pametne. Ampak znamo biti strpni. Ja, trudim se za slovenščino. To je moj jezik. Brez njega nisem nič.

Ste profesorica italijanščine in francoščine, svoje znanje ste preizkušali tudi v praksi. Je jezik za vas torej več kot sredstvo, s katerim se ljudje sporazumevajo?

Zame je slovenščina najlepši jezik. Ne samo zato, ker je naš. Je natančen, barvit jezik. Včasih se nad kakšnim izrazom pošteno zamislim. Na Primorsko mimogrede pljuskne med ljudi kakšna italijanska tujka. Denimo, zadnjič sem si ogledovala kuharski pripomoček, železno stojalo s tremi nogami. Gospod, ki je stal za mano, je bil navdušen: Oh, poglejte, trinog. Kako lepo je zvenelo. Navadno ljudje uporabljajo star izraz, izpeljanko iz italijanske besede treppiede.

Drži, da ste se tudi med večletnim bivanjem v tujini trudili, da se otroci dobro naučijo slovenščine?

Na tujem seveda vsi poskušamo ravnati kot domačini, po angleškem pregovoru: V Rimu delaj, kar delajo Rimljani. Ko je Luka začel hoditi v šolo, smo živeli v Franciji. Doma sem z njim ponavljala vsako francosko in slovensko besedo. Prav tako z Veroniko v Italiji. Ko smo se vrnili, nista imela nobenih težav v šoli. Nikoli ne bi dopustila, da moja otroka ne bi poznala materinščine. Seveda Slovenci moramo znati jezike, ker je to pač nuja, ampak najprej morajo znati in vzljubiti maternega. V tem sva si bila z možem, lingvistom, enotna. Menila sva, da je brez osnove slovenskega jezika otrokova duša razdvojena. Zdoma smo bili približno dvanajst let, stalno sva otrokoma dajala občutek, da imata zaslombo: v jeziku, domovini, družini.

Celoten intervju preberite v Delovi prilogi Ona.