Tiskane izdaje
Lani je minilo 40 let od smrti, čez dve leti pa bomo slavili 125. obletnico rojstva Josefa Franka (1885-1967), enega najpomembnejših arhitektov in oblikovalcev svojega časa. Frank se je ukvarjal s projektiranjem stanovanjskih hiš in drugih objektov, poleg tega se je uveljavil kot oblikovalec pohištva, hišnega tekstila in drugih uporabnih predmetov. S svojim delom je močno vplival na razvoj švedskega in nasploh skandinavskega dizajna, pojma, ki zdaj praviloma zbuja pozitivne odzive. Številne stvari, ki jih je zasnoval pred 50 leti in več, še vedno izdelujejo. To so klasična dela evropskega dizajna 20. stoletja.
Kariera Josefa Franka se je začela na Dunaju v zgodnjih letih 20. stoletja, ko je bila cesarska metropola stičišče različnih kultur in se je v njej kristalizirala intelektualna in splošna kulturna ustvarjalnost. Frank se je rodil leta 1885 v Badnu pri Dunaju, med letoma 1903 in 1908 pa je študiral na dunajski Tehniški visoki šoli. Ker mu niso ugajala tradicionalno usmerjena dela profesorjev, je postal zagovornik kritičnega modernizma. Že leta 1913 je uresničil svoje prve projekte za družinske hiše, po prvi svetovni vojni pa je postal profesor umetnosti gradnje na Šoli za umetno obrt na Dunaju. Hkrati je uresničil vrsto projektov v tujini (Nemčiji, Palestini, Švedski, Belgiji) in skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Haus & Garten (Hiša in vrt), ki se je ukvarjalo s stanovanjsko in vrtno opremo.
Frank je sodeloval pri številnih projektih stanovanjske gradnje na Dunaju, mestu, v katerem so po prvi svetovni vojni zavladali socialdemokrati in v katerem so že v dvajsetih in v začetku tridesetih let zgradili več deset tisoč stanovanj za delavce in nasploh ljudi z nizkimi prihodki. Skupaj s številnimi drugimi znanimi dunajskimi arhitekti in intelektualci tistega časa se je Frank zavzemal za »delavska naselja« družinskih hišic z vrtovi, ki bi zaživela v mestih. To gibanje je nastalo iz nuje državljanov, ki so v času lakote - ob koncu in takoj po prvi svetovni vojni - na številnih dunajskih travnikih postavili kolibe in okoli njih gojili zelenjavo. Kmalu se je izoblikovala močna združba stanovalcev takšnih naselij, ki je delovala neodvisno od drugih meščanskih struktur in ki je bila organizirana kot samoupravna zadruga. Že leta 1923 pa so socialdemokratske dunajske oblasti sklenile, da bodo problem delavskih stanovanj reševali predvsem z gradnjo večnadstropnih poslopij, povezanih v velike stanovanjske bloke, ki so neredko dosegali gigantske razsežnosti.
Zatočišče na Švedskem
Kot številni njegovi somišljeniki je tudi Frank izviral iz asimilirane in premožne družine židovskega rodu. Ker je bil politično dovolj dobro seznanjen, ni čakal na prihod Hitlerja v Avstrijo (1938), temveč je to državo zapustil kmalu potem, ko je leta 1933 Hitler prišel na oblast v Nemčiji. S soprogo, ki je bila po rodu Švedinja, je emigriral v Stockholm. Sicer pa je začel že leto prej (1932) na povabilo poslovno prodorne Estrid Ericson oblikovati pohištvo za Svenskt Tenn (Švedski kositer). V podjetju, ki je bilo ustanovljeno leta 1924, je bila ena od dveh ustanoviteljev in upraviteljica prav Ericsonova. Njen poslovni partner je bil Nils Fougstedt, uveljavljeni umetnik, znan po svojih delih iz kositra, po katerem so poimenovali to podjetje.
V naslednjih treh desetletjih in pol je Frank snoval pohištvo, armature, notranjo opremo in tekstil za Ericsonovo oziroma Svenskt Tenn. Njegovo sofisticirano pohištvo prevevata klasicistična tradicija in dunajska eleganca, hkrati pa je mogoče opaziti angleške vplive in celo vplive Daljnega vzhoda. Hitro je postalo zelo iskano in tudi tržno uspešnejše od strogo modernističnih rešitev drugih švedskih oblikovalcev tistega časa. S pohištvom, ki ga je oblikoval za Svenskt Tenn, se je Frank svetovnemu občinstvu predstavil na svetovni razstavi v Parizu leta 1937, dve leti pozneje pa še na razstavah v New Yorku in San Franciscu.
Iz Delove priloge Deloindom.
