Filipini, dežela tisočerih otokov

Na svetu najbrž ni več veliko držav, ki bi obiskovalcem ponujale toliko različnih naravnih lepot, hkrati pa jim omogočale, kar so izrazito turistične države že izgubile - zasebnost, počitnice proč od množice turistov. Filipini, dežela tisočerih otokov (7107), so najbrž prav zato svojevrsten biser jugovzhodne Azije. Navdušujejo ljubitelje podvodnega sveta, samotnih plaž in čudovite pokrajine, na rajskem otoku Boracay, filipinski Ibizi, pa na svoj račun pridejo tudi željni zabave in poležavanja na peščenih plažah. Bogata kultura, na kateri sta pustila očiten pečat španska kolonizacija in ameriška prevlada v 20. stoletju, pritegne pogled na vsakem koraku. Med prijaznimi in ustrežljivimi ljudmi, ki so po svetovnih raziskavah kljub revščini med najbolj srečnimi in optimističnimi narodi na svetu, v Aziji pa spadajo v sam vrh, se bo zlahka znašel vsak, ki govori angleško, saj je angleščina tukaj tudi uradni jezik.


Prvo, na kar se je dobro privaditi na Filipinih, je čas oziroma prevedeno: zamujanje. Največ, kar lahko ukrenete glede tega, je nič. Za obiskovalca, ki bo na ladjo (tako kot smo mi) čakal še pet ur po tem, ko bi morala že odpluti, je najbolje, da skomigne z rameni in potrpi. Tega se lahko naučite od domačinov, ki se tako lotevajo večine manjših nevšečnosti. Filipinci kažejo lahkoten pogled na življenje tudi s strastnim igranjem na srečo, pri čemer so igra vseh iger petelinji boji. Ta španska dediščina je udomačena v mestnem in podeželskem življenju, ogledati pa si jo je mogoče tudi na televiziji.


Vse v življenju Filipincev pa le ni brezbrižno; nekatere stvari jemljejo zelo resno, na primer družino in medsebojno pripadnost. Ti sta imeli poleg vere stoletja pomembno vlogo pri oblikovanju filipinske družbe. Tradicionalni življenjski slog je kljub močnim vplivom zahoda viden tudi v večjih mestih, čeprav je seveda veliko očitnejši na podeželju s tesno povezanimi lokalnimi skupnosti. Pretežna večina, več kot 80 odstotkov Filipincev, je katoličanov (kristjanov je sicer več kot 90 odstotkov), med prazniki, kot sta božič in velika noč, pa zavlada med ljudmi prava evforija. Predbožično vzdušje z okraski in božičnimi pesmimi, ki je bilo v tropskih krajih za naše oko na trenutke malce bizarno, je bilo namreč v polnem teku že ob našem obisku konec novembra.

»Velikanove solze«

Muslimani so največja verska manjšina v državi (pet odstotkov prebivalstva), živijo pa predvsem na občasno nemirnem jugu, kjer še vedno deluje nekaj uporniških skupin. Sicer pa je na Filipinih poleg španskega in ameriškega pridiha mogoče doživeti Azijo v malem, saj je na otočju našlo svoj dom veliko priseljencev s Kitajske, Japonske, iz Koreje, Vietnama, Indije in drugih azijskih ter zahodnih držav, njihovi potomci pa so pripomogli k raznovrstni kulturi in hrani.

Eno od najbolj priljubljenih turističnih območij na Filipinih, predvsem med domačini, je otok Bohol. Z glavnim mestom Tagbileran, ki ima nekaj več kot 70.000 prebivalcev, privablja turiste z različnimi željami. Na bližnjem otočku Panglao, ki je z glavnim mestom povezan z mostom, obiskovalec najde idilične plaže, pravi zaklad pa je podvodni svet. Ta je primeren za zahtevne potapljače in začetnike pa tudi za opremljene le z masko in dihalko, saj so prizori osupljivi že na globini nekaj metrov: korale in jate tropskih rib, ki priboljške v obliki banan ali riža nesramežljivo jedo skoraj iz roke.

Največja zanimivost Bohola pa so Chocolate Hills, »čokoladni griči« med riževimi polji v notranjosti otoka, v bližini mesta Carmen. Gre za morje polokroglih travnatih vzpetin, ki ob sončnem vzhodu, ki jih obarva zlatorjavo, upravičijo svoje ime. Legenda pravi, da so solze v ljubezni razočaranega velikana, medtem ko so znanstveniki prepričani, da je 1268 gričev posledica dviga starodavnih koralnih usedlin. Bohol pa je prepoznaven tudi po filipinskem tarsierju, tarziju, najmanjšem še živečem primatu na svetu, ki oživi ponoči. Zaradi majhnosti in nenavadnega videza (spominja na filmskega gremlina, kar domačini radi omenijo) se je hitro znašel na majicah, kapah in drugih spominkih. Prisrčno polopico, ne večjo od dlani, pa je sicer mogoče videti le še v zavetišču, saj je na robu izumrtja.

Košček raja za vsakogar

Ena največjih poslastic za popotnike je zagotovo tudi gorati otok Palawan na zahodu Filipinov. Že ob pristanku letala v glavnem mestu Puerto Princesi v osrčju otoka smo dobili občutek, da smo prišli v drugo državo. V Princesi na primer nismo videli taksijev, ki jih je v drugih mestih precej. Po sedemurni vožnji po blatni cesti v mestece El Nido na severu otoka pa smo bili dokončno prepričani, da smo pobegnili pred množičnim turizmom. El Nido, prikupno mestece z redukcijami električne energije, je ujeto med apnenčastim gorovjem na eni in osrednjim razlogom za obisk Palawana, otočjem Bacuit, na drugi strani. Bacuit je sestavljen iz apnenčastih, močno poraščenih otočkov - na nekaterih so urejena razkošna letovišča. Domačini so nas s tradicionalnim čolnom bangka popeljali na »otočkanje« (island hopping). Raziskovanje otočkov z nešteto lagunami, jamami, plažami z belim peskom in čudovitim podvodnim svetom smo kronali z ribjim piknikom na plaži z enim najlepših razgledov na potovanju. Lokalni vodniki med otočkanjem izbirajo najlepše in najzanimivejše postanke, predvsem pari pa bodo veseli dejstva, da vas bodo odpeljali tudi kam, kjer si boste svoj skriti kotiček v tem koščku raja poiskali sami. Palawan je zanimiv tudi za ljubitelje trekinga, na zahodni obali pa se lahko pohvali z najdaljšo podzemno reko na svetu.

Na Filipinih se odpira še ogromno možnosti za obisk - denimo ogled matematično najpravilnejšega vulkana na svetu. Edina črna pika, ki si jo prislužijo, pa je zatiskanje oči pred prostitucijo, še zlasti ker so njene žrtve nemalokrat tudi otroci.

Iz sredine izdaje Dela!