Tiskane izdaje
Odkar je treba za telefonski klic le seči v torbico ali žep, se na telefonske govorilnice niti ne spomnimo več. Razen če morda pozabimo prenosni telefon bogvekje - potem je treba premisliti, kako smo to počeli včasih. Pošta! Tam že skoraj pozabljeno početje popestri začudeni pogled izza poštnega okenca in nato brskanje za podatki in plastično kartico: kartica za 25 impulzov stane 2,92 evra. Vsekakor pa na telefonski klic ni več treba čakati in se jeziti na predhodnika v govorilnici, kaj za vraga tako dolgo čenča.
Najboljše stranke: zaporniki
Čeprav pri najboljši volji in oboroženi s podatkom, da je v Ljubljani vendarle še več kot 1100 telefonskih govorilnic (po Sloveniji jih je dobrih tri tisoč), ljudi v njih - brez velike sreče - sploh ni mogoče »zalotiti«.
Prodajalka v trafiki na ljubljanski železniški postaji je kljub temu zadovoljna: »V primerjavi z drugimi prodajnimi mesti gredo tukaj telefonske kartice še kar dobro v promet.« Kupujejo jih v glavnem turisti, pa tudi starejši, ki zaradi visokih stroškov menda nimajo stacionarnega telefona in raje kupijo kartico s 300 impulzi. »Imam celo nekaj stalnih strank,« je ponosna.
Da jih ni boljših strank, kot so zaporniki, pa povedo čez cesto, na sedežu Telekoma Slovenije, ki skrbi za telefonske govorilnice po državi.
Daleč najbolj oblegana telefonska govorilnica v glavnem mestu je: Povšetova, 3. nadstropje, govorilnica št. 1, zdrdra Jože Šorli, ki je pristojen za vzdrževanje govorilnic na Telekomu. Tudi vse do naslednjega devetega ali desetega mesta se ne prebijejo govorilnice drugod po mestu, med njimi pa ljudje najpogosteje uporabijo tiste na Prešernovem trgu in na pošti na Čopovi.
Še boljše stranke so zaporniki na Dobu - tam je na 4. oddelku za skoraj 50 odstotkov več klicev. In prav vsi uporabniki brez izjeme kupujejo kartice za tristo impulzov, je na rekorderje zunaj Ljubljane opomnil Jože Šorli. Njegovo delovno mesto se uradno imenuje samostojni strokovni sodelavec za vzdrževanje TK-omrežja, kakor ravno tako napol v šali prečita svoj dolg naziv. Neuradno pa bi mu lahko rekli kar šef za govorilnice, kajti z njimi ima opravka že kakšnih trideset let. Najprej jih je spoznaval v Iskri, nato pa na PTT, je obudil spomin na prav tako že pozabljeno kratico.
Kljub dolgemu stažu se seveda ni mogel spomniti, kdaj so prišle na ljubljanske ulice prve govorilnice (»Tako star pa spet nisem!«). Verjetno je bilo to v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je ugibal; leta 1977, ko je začel delati, so ravnokar uvajali govorilnice na kovance. A z njimi je bil križ.
Težave z inflacijo
Največji križ je bila gromozanska inflacija v 80. letih. »Pri takšni inflaciji bi morali telefone prazniti po dvakrat na dan,« je opisal zagato skrbnikov. Uporabniki so imeli drugo težavo: niti za navaden medkrajevni pogovor niso mogli več dovolj hitro metati kovancev v režo, kakor so ugotavljali časniki leta 1988, ko so na ljubljanske ulice namestili govorilnice na žetone.
Te je bilo v času inflacije bistveno laže prodajati - prodajalka v trafiki je le zamenjala ceno v trafiki, in to se je zgodilo gotovo enkrat na teden, se je spomnil sogovornik. Seveda so ukanili tudi marsikaterega nepridiprava, ki se je z žago spravil na telefon, da bi prišel do denarja v njem (kako bi šele bilo danes, če bi imeli telefone na evre, je zgroženo pomislil sogovornik).
Žetoni so bili posebne, prelomljene oblike, da jih ni bilo mogoče ponarediti, a kmalu je, po Šorlijevih besedah, prišel dekret iz Beograda, da jih je treba zamenjati z gladkimi žetoni. Goljufi so imeli tu precej lažje delo; ne le da so klicali z ničvrednimi kovanci in vsemogočimi drugimi nadomestki, temveč so žeton tudi preluknjali, ga navezali na vrvico in po pogovoru spet izvlekli. Zato so si morali na PTT vseskozi izmišljevati načine, kako so poskušali prelisičiti goljufe. Ti so se še posebej izkazali, ko so okoli leta 1990 uvedli kartične telefone; imenovali so se Katja 01. Magnetne kartice so temeljile na belgijski tehnologiji, a tamkajšnji izumitelji, kot kaže, niso imeli izkušenj s tako pretkanimi nepridipravi. Ti so namreč takoj našli načine za brezplačno klicanje, ki jih tudi Belgijci niso znali rešiti.
Sredi devetdesetih let je bila tudi ta tegoba pozabljena, saj so po Sloveniji posejali govorilnice s karticami na čip. Od takrat so govorilnice rasle kot gobe po dežju, je bilo mogoče sklepati iz pogovora - leta 2000 jih je bilo največ, nekaj manj kot 1500 v Ljubljani, skoraj 4000 po vsej Sloveniji. Od takrat pa število spet upada in v primerjavi z »zlatimi časi« ne dosega niti desetine prometa; pravzaprav je edino povečanje števila govorilnic, od katerega si na Telekomu še kaj obetajo, povečanje v zaporih, kajti zaporniki ne smejo imeti prenosnih telefonov. Kar pa še ne pomeni, da bodo govorilnice z ulic povsem izginile - to je namreč univerzalna storitev, ki jo je državljanom po zakonu treba zagotavljati, pravijo na Telekomu.
Iz ponedeljkovega tiskanega Dela
