Deminer se lahko zmoti samo enkrat

Osnovna šola Turanj v Karlovcu je videti kot vsaka druga šola na Hrvaškem ali kjer koli na svetu. Ko ni pouka in sije sonce, dečki na dvorišču igrajo nogomet, deklice pa klepetajo v senci. Toda še nedolgo od tega je bilo čisto drugače. Četrtega oktobra 1991 ob 14.25 so v šoli prekinili pouk. Začel se je napad jugoslovanske vojske na Karlovac. Na šolo so v naslednjih letih letele krogle, granate, rakete, v njej so se skrivali vojaki, dvorišče pa se je spremenilo v minsko polje.

Minska polja so na Hrvaškem in po vsem Zahodnem Balkanu, ki so ga v devetdesetih pretresale krvave bratomorne vojne, postavljale vse strani. Tega nihče ne zanika. Zdaj se raje osredotočajo na njihovo odstranjevanje in obnovo, da bi lahko skupaj spet normalno živeli. Pri tem uspešno sodeluje tudi Mednarodna ustanova - fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF), ki jo je leta 1998 ustanovila slovenska vlada.

ITF je v dobrih enajstih letih obstoja zbral že več kot četrt milijarde evrov donatorskih sredstev za očiščenje minskih polj in sumljivih območij, pomoč žrtvam in ozaveščanje javnosti o nevarnosti min. Kakor je na posebni tiskovni konferenci v Karlovcu povedal direktor fundacije Goran Gačnik, so doslej »očistili« Makedonijo, Črno goro, Albanijo, Kosovo in Srbijo: preostali sta le še Hrvaška ter Bosna in Hercegovina kot minsko najbolj onesnaženi državi. In prav karlovška županija je poleg vukovarsko-srijemske, ki je veljala za eno najbolj minsko nevarnih delov države, prvo območje, kjer je ITF začel delovati na Hrvaškem. Doslej je tam očistil 26 milijonov kvadratnih metrov ozemlja.

Delo, ki nikoli ne sme postati rutinsko

Podpredsednica hrvaške vlade Đurđa Adlešić, odgovorna za razminiranje, je dodala, da vsak peti Hrvat živi na minskem oziroma sumljivem območju. Poudarila je, da ima Hrvaška edinstven program razminiranja, saj sama prispeva večino sredstev, med najpomembnejšimi organizatorji donacij in razminiranja pa je prav ITF. Največji del denarja za Hrvaško prispevajo ZDA, sledita ji Nemčija in Norveška, med velikimi donatorji so še evropska komisija, Češka, Avstrija, Kanada, Švica in Španija.
Deminer je zelo zahteven in nevaren poklic. Kakor pravijo pirotehniki, se »vsakdo lahko kdaj zmoti, toda miner se zmoti samo enkrat«. Naš spremljevalec Roman Turšič, ki se sicer ukvarja s projekti razminiranja v BiH, je pojasnil, da se morajo deminerji dosledno držati pravil. Nesreče se dogajajo, ker pirotehnik spregleda predpise, kadar postane površen ali pretirano zaverovan vase. »Če upoštevaš pravila, preživiš,« se glasi slogan deminerjev.

Mine so na Hrvaškem po podatkih, ki jih zbirajo od leta 1991, zahtevale 1900 žrtev, od tega 460 smrtnih. Umirajo tudi deminerji. Od leta 1998, odkar se hrvaška vlada aktivno ukvarja z odstranjevanjem min in drugih neeksplodiranih ubojnih sredstev, kakor se strokovno reče strelivu, granatam, raketam, ki so ostali na bojišču, je umrlo 23 deminerjev, v zadnjem letu trije. Delež mrtvih je med njimi precej višji kakor med civilnimi žrtvami min; ranjenih je bilo 36. Za smrtne žrtve je v glavnem kriv zloglasni prom (protipehotna razpršilna odskočna mina), ki se skriva v tleh in skoči v zrak, če se ga sproži.

ITF je doslej s prispevki ZDA, županije, Avstrije, rotarijcev in drugih donatorjev očistil skoraj 2,4 milijona kvadratnih metrov površin, kar je desetina vseh razminiranih površin v karlovški županiji. Trenutni projekt ITF poteka na območju nekdanje vojašnice JLA, ki jo je med vojno raketirala hrvaška vojska. Ker je bilo v njej tudi veliko skladišče orožja, je ostalo mnogo neeksplodiranih teles. Delo opravlja družba MKA*DemING iz Čakovca, eno izmed 26 hrvaških podjetij, ki se ukvarjajo z razminiranjem. Za nadzor skrbi še Hrvaški center za razminiranje (HCR).

V okviru akcij ITF so na območju Karlovca doslej izkopali in uničili 725 min in 222 drugih eksplozivnih teles - še vedno pa je skritih približno 6500 min. Najprej so očistili dvorišča, šole, ceste, polja, nato so se lotili še železniških prog, nekdanje vojašnice in okolice reke Kupe. V županiji je še 81 kvadratnih kilometrov minsko sumljivih območij, ki jih bodo pregledali in razminirali predvidoma že naslednje leto.

Odkar so pred nekaj leti uvedli stroje za razminiranje, je žrtev med pirotehniki precej manj. A čeprav stroj razrije zemljo kakega četrt metra globoko ter razcefra ali razstreli zakopano mino, morajo teren za njimi še vedno prečesati ljudje. In to je počasno, natančno delo: deminer v povprečju obdela od 40 do 50 kvadratnih metrov na dan. Pozimi se dela bolj v Dalmaciji, poleti pa na celini, saj tla ne smejo biti zamrznjena. V dežju ne morejo delati.

Kaj deminerje pripelje v ta poklic?

Ko deminer na minskem polju z detektorjem, ki zasledi že nekajgramske delce kovine, naleti na mino, mora prostor najprej označiti z rdečo zastavico. Nato s kovinsko sondo pod primernim kotom, da ne bi sprožil detonatorja, pregleda tla. Navadno gre za odpadno železje, ki ga je v okolici Karlovca menda neverjetno veliko - kakor da bi sejali žeblje, je dejal eden od deminerjev Marko Piculek -, če pa zatipa mino, stvar postane smrtno resna. Zemljo je treba previdno odkopati in pogledati, kakšna je mina. Če se jo da preprosto deaktivirati, to storijo deminerji, sicer jo je treba razstreliti.

Odgovor je preprost: denar. Plača je boljša od povprečnega osebnega dohodka na Hrvaškem. Deminer zasluži približno 8000 kun (1100 evrov) neto na mesec, povprečni beli ovratnik pa 5000 kun (slabih 700 evrov). Ker gre za zahtevno delo, delajo po pet ur na dan (pol ure je odmerjene za malico) in imajo beneficiran delovni staž - eno leto se jim šteje kot 18 mesecev. Veteran domovinske vojne Stjepan Bistrović se hitro pošali, da so »beneficirani« enako kot balerine: »Res imajo nevaren poklic, lahko se udarijo v prst ...«

Po osmih letih deminerskega poklica in 25 letih delovne dobe so upravičeni do predčasne upokojitve, pove Marko Piculek, ki priznava, da bi svoj poklic takoj zamenjal za manj stresno službo, če bi le bila dobro plačana. Nekateri preprosto ne zdržijo pritiska, ki jih pogosto privede v alkoholizem.

ITF skrbi tudi za usposabljanje deminerjev. Glavna pogoja sta končana srednja šola in dobro zdravje, pojasni Roman Turšič. Tečaj traja tri tedne, poteka pa v Sloveniji, na Igu, kjer je tudi sedež ITF. »Tu ni nobene globoke filozofije. Deminer začetnik mora poznati nevarnosti in tehniko delovanja mine. Ko jo odkrije in označi, se umakne, da pride vodja ekipe. Kdor opravi še nadaljevalni pettedenski tečaj, lahko tudi sam deaktivira mino.« Vsak miner je tudi nezgodno in življenjsko zavarovan: če se smrtno ponesreči, družina dobi 150.000 evrov odškodnine, kar je na Hrvaškem in v BiH denar, s katerim je najbližjim za nekaj časa omogočeno dostojno preživetje.

Protipehotne mine so precej priljubljeno orožje, saj vojaka ponavadi ne ubijejo, ampak ga onesposobijo, kar je za nasprotnika še slabše, saj mu morajo pomagati tovariši, ki bi sicer ostali na bojišču. So tudi precej poceni - stanejo od 5 do 30 dolarjev, medtem ko je odstranitev lahko tudi stokrat dražja. Pri iskanju min se uporabljajo tri osnovne metode: ročna, strojna in delo s psi, obstajajo pa še drugi načini, denimo, s čebelami, podganami ali z genetsko spremenjenim tobakom, ki spremeni barvo, če so v tleh mine.

Po besedah Đurđe Adlešić Hrvaška do leta 2019 verjetno še ne bo razminirana; načrt da je bil nekoliko preveč optimističen. V državi je še vedno 954 kvadratnih kilometrov minsko sumljivega prostora. Kakor je dodal podpredsednik HCR Miljenko Vahtarić, bo Hrvaška do 2019 »minsko varna, ne pa še očiščena«. Po podatkih njegovega centra je razminiranje državo doslej stalo 400 milijonov evrov, računajo pa, da bo zahtevalo še dodatnih 660 milijonov evrov. Samo lesno bogastvo, ki ga zaradi min ne morejo uporabljati, bi prineslo 175 milijonov evrov, kmetijstvo pa ima izgubo 40 milijonov evrov.


Iz sredine tiskane izdaje Dela