Informacijski center, priložnost za nasvete, pa tudi za besedne vojne

Straniščna umetnost je tudi predmet znanstvenih študij, saj lahko veliko pove o ozračju in delovanju neke ustanove ali o potrebi človeka po komuniciranju nasploh.

Objavljeno
02. september 2009 20.32
Anamarija Urbanija
Anamarija Urbanija
Ljubljana - »Zavedaj se, da v rokah držiš usodo slovenskega naroda!« Ni težko uganiti, da je ta domoljubni opomin mogoče prebrati na marsikaterem javnem stranišču. Bolj ali manj duhoviti izreki, aforizmi, grafiti, poezija, humor ali celo cele razprave in razmišljanja privrejo na dan v sproščajočem ozračju zasebnosti prostora, ki človeku omogoča, da brez zadržkov na bele zidove prostorčka, v katerega se zateče, da bi se olajšal in odložil, zapiše, kar mu trenutno pade na pamet. »Dobrodošel! Sedi in opravi, kar imaš opraviti!« Ko bi le bilo tako preprosto! Vsakdo se mora odzvati klicu narave, a nuja, ki je skupna vsem ljudem, postane pogosto spodbuda za vojno – besedno vojno na straniščnih zidovih.

Po definiciji, ki jo lahko preberemo v enciklopedijah, so straniščni zapisi in risbe posebna vrsta grafitov, ki jih nekateri uporabniki malih sobic vpišejo ali vpraskajo predvsem v notranjosti teh prostorov. Pri tem uporabijo svinčnik, kemični svinčnik, flomaster ali kakšen oster predmet, na primer nož. Straniščni napisi imajo raznovrstno vsebino – od seksualnih namigov, obscenih ali nesmiselnih pesmic do matematičnih formul in izrazov političnega in ideološkega prepričanja. Najti pa je mogoče tudi šaljive ali obscene risbice.

Pri definicijah straniščne umetnosti navadno najdemo tudi strog pravniški dostavek, ki pravi, da je pisanje na zidove javnih ustanov, med katere spadajo tudi stranišča, poškodovanje tujih stvari in zato kaznivo.

Da bi preprečili tovrstno dejavnost, ki po strogih jurističnih merilih spada v vandalizem, v nekaterih straniščih namestijo table, na katere obiskovalci, ki začutijo potrebo po tem, da bi kaj povedali najširši javnosti, izlijejo svoje misli in občutja. Tako je pred časom znan slovenski gostinec na moškem in ženskem stranišču svojega lokala obesil papir, dodal svinčnik in povabil obiskovalce, naj namesto na zid pišejo na papir. Popisane liste je skrbno hranil in potem na podlagi zbranega gradiva priredil literarni večer.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela.