Izumirajoči poklic: vojni poročevalec

Visoka tehnologija, finančna kriza in »moderne« vojne so povsem spremenile (proti)vojno poročevalstvo, ki se mu iztekajo leta.

Na dan, ko je Delova Sobotna priloga objavila intervju s talibskim poveljnikom mulo Malavijem Sajedom Šahom Muslehom, me je iz Afganistana poklical mož, ki je intervju organiziral in prevedel. »Talibi bi radi videli intervju, je mogoče dobiti članke v pdf-verziji?« je povsem resno vprašal stari znanec. Moj huronski smeh ga je presenetil.

»Je kaj narobe?!«

»Prav nič, nasprotno. Zdaj končno razumem, zakaj talibi zmagujejo v propagandi vojni in kaj se je zgodilo z vojnim poročevalstvom,« sem odvrnil začudenemu afganistanskemu kolegu.

»Kaj? Ne razumem.«

»Ko možje v jamah, ki deklicam na poti v šolo zaradi njihove vedoželjnosti obraze polivajo s kislino, njihov idealni svet pa je mešanica nebeškega raja in srednjeveške klavnice, od novinarja želijo pdf-verzijo intervjuja s svojim poveljnikom, padejo vsi klišeji. Tudi talibi svojo vojno, katere cilj je prastari svet, vse bolj bijejo z visoko tehnologijo in (po)močjo medijev. Zdaj želijo tudi oni sodelovati v resničnostnem šovu,« sem odvrnil.

»Ti samo pošlji članek.«

Visoka tehnologija je temeljito spremenila tako vojno kot poročanje o njej.

Slabo plačani lokalni novinarji

Tisto, kar je bilo včasih samoumevno, je zdaj izjema. Veliki časopisi in medijske hiše svoje novinarje vse redkeje pošiljajo na sorazmerno draga in dolgotrajna potovanja: finančna kriza je stari poročevalski šoli zabila še zadnji žebelj v krsto. Usodna mešanica finančne krize, razvoja tehnologije in globaliziranosti gospodarstva je največjo škodo povzročila prav novinarstvu, katerega temelj sta bili globina raziskovanja in navzočnost na terenu.

Velike medijske hiše so se druga za drugo začele obnašati kot najbolj brezkompromisne multinacionalke - najtežje in najbolj nevarno delo so prepustile slabo plačanim lokalnim novinarjem. V zadnjih letih sem v Iraku in Afganistanu spoznal vrsto mladeničev, ki so jih medijske korporacije - od New York Timesa do CNN - za skromno plačilo nekaj sto dolarjev na mesec najele za svoje lokalne poročevalce in fotografe. Mnogi so bili povsem neizkušeni in neizobraženi, ker je bilo treba hitro priskrbeti novice, ni nihče preverjal njihove izobrazbe, usposobljenosti in izkušenosti. Po krvavih ulicah Bagdada in Kandaharja so, ves čas izpostavljeni, lovili »ekskluzivne« novice o samomorilskih napadih. Večkrat so, kot žrtve, postali novica tudi sami, saj jih nadrejeni pogosto sploh niso zavarovali. Veliko je bilo ubitih, ranjenih, ugrabljenih. Najbolj so trpele - in trpijo - njihove družine. Le redki so na svojih novih delovnih mestih zdržali dlje kot leto dni. Potem so morali zaradi groženj in pritiskov oditi. Njihovi delodajalci jim pri tem praviloma niso pomagali; znajti so se morali sami. Klasična podoba globalizacije in triumfalnega kapitalizma, ki se je z izgovarjanjem na finančno krizo v zadnjem letu znebil še preostanka »mrtve teže«.

Doba digitalnih citatov

Posledice takšne preobrazbe vojnega poročevalstva so večplastne. Najbolj je udarilo po vsebini, profesionalni etiki in kredibilnosti. Poglobljene, preiskovalne zgodbe so zamenjale podobe - »digitalni citati«. Ne nazadnje so denimo v iraški vojni najmočnejše orožje postale fotografije mučenja zapornikov v Abu Grajbu. Z njimi je vojna dobila strašljive razsežnosti, fotografije pa so bile najboljši odraz resničnosti medijev in duha nove komunikacije, ki je prevzela vlogo informiranja. Resno časopisno novinarstvo se je zaradi (pre)počasnosti in nekonkurenčnosti spletnim in vizualnim medijem znašlo v hudi zadregi. Odgovor lastnikov in urednikov je bil boleč: na resne »terene« odhaja le še peščica novinarjev, uporabljajo se bolj ali manj le še agencijske novice, tudi agencijsko delo se vse bolj prenaša na ceneno delovno silo. Lokalni časopis v Pasadeni, predmestju Los Angelesa, je pred meseci odpustil večino svojih hišnih novinarjev, a časopis s solidno naklado še naprej izhaja. Lastniki so redakcijsko delo namreč preselili v indijski Bangalore, kjer desetkrat cenejši indijski novinarji in računalniški strokovnjaki po informacijah, ki jih dobivajo po brezplačnem spletnem telefonu, in agencijskih novicah dnevno pišejo o dogodkih v kalifornijskem predmestju. Ker je poceni in ... ker bralcev to niti najmanj ne moti.

Odpuščajo vsi. Veliki in mali. Revni in bogati. Tuja časopisna in tudi televizijska predstavništva se zapirajo drugo za drugim. Dolga desetletja privilegijev so preprečila vizijo in odpravila odgovornost. Kdo je še pripravljen vlagati v - resnico?

»Ali kdo izmed vas pozna koga, ki je mlajši od petindvajset let, je izobražen in bere resne časopise?« sem na poletnem fotoreporterskem festivalu v Gijónu vprašal veliko skupino mladih novinarjev in fotografov z vsega sveta, večino izmed njih izkušenih (proti)vojnih poročevalcev. V dvorani, kjer smo se pogovarjali o usodi našega izumirajočega poklica, je zavladala glasna tišina. Nihče, prav nihče ni dvignil roke ali pokimal. »Živi fosili smo, tisti, ki le pišemo ali fotografiramo. Umiramo pri živem telesu. Povozil nas je čas; časopisi tonejo, nam pa ne pustijo, da bi jih rešili. Po pomoč se raje obračajo k tistim, ki so svet - in z njim novinarstvo - razumeli črno-belo,« se je glasil povzetek skupnih ugotovitev. Nemudoma sem si kupil profesionalno videokamero.

Ostanki dneva se namreč iztekajo.

Več v tiskani izdaji Nedela