Kaj sploh je megla?

Poskusi so prilagojeni starosti in znanju udeležencev, tečajev pa se udeležujejo tako petošolci kot tudi tisti iz prvih letnikov srednje šole oziroma gimnazije. Učenci mnoge »recepte« vzamejo kar s spleta.

Objavljeno
01. september 2009 12.40
Saša Bojc
Saša Bojc
Ljubljana - Tam zadaj na koncu vrste parkiranih avtomobilov, ob ograji z Jadransko ulico, je nekaj več vznemirjenja - kot pravkar obiskani kemijski laboratorij Odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo na Institutu Jožef Stefan - obetala postaja za utekočinjeni dušik, s pripisom -196 stopinj Celzija. Pod varovano ogrado namreč domuje velikanska »termovka«, močno izolirana cisterna, polna tekočega dušika. Vodja skupinice učencev, kemijski inženir in raziskovalec mag. Tomaž Ogrin je vstopil v ogrado in se vrnil s povsem vsakdanjim pojavom, najpogosteje imenovanim sneg, ter zbranim začel postavljati prva vprašanja. Zakaj se nabere? »To je zračna vlaga, ki se ob mrzli cevi preoblikuje,« je odgovoril fant v zeleni srajci, nekaj odgovorov so prispevali tudi drugi. Medtem je predavatelj v precej manjšo termovko začel nalivati tekoči dušik, iz cevi je pršela megla.

 

Še preden je zazvonil šolski zvonec, je petnajst vedoželjnih fantov in pet deklet iz osnovnih in srednjih šol očitno že postalo nemirnih, saj so se zadnji konček počitnic odločili preživeti v Šoli eksperimentalne kemije v Ljubljani, v nedrjih doma in na tujem ugledne raziskovalne ustanove.

 

V znamenju belih oblakov

 

»Kaj sploh je megla?« je Ogrin z vprašanji brskal po počitniško sproščenih možgančkih, ki pa očitno le niso povsem zaspali. Opaziti je bilo, da tudi pozorno spremljajo vsak nadaljnji korak vodje. »Vodne kapljice v zraku,« je bilo slišati fantovski glas, medtem ko je skupina vse bolj tonila v bel oblak. »Asistenca. Kdo bo prižgal in kdo gasil?« je pozval kemik v značilni beli halji in napovedal manjši požar na asfaltu. »Oooo,« so bili presenečeni nekateri, ko je eden od tečajnikov na plamene zlil nekaj vsebine iz sive »termovke«, ki je takoj zadušila plamen in se je v zrak dvignil bel »dim«. »Toda ves bencin še ni zgorel,« je opozoril in obenem pojasnjeval značilnosti nepopolnega gorenja ob pojavu črnih saj in nevidnega ter strupenega ogljikovega monoksida, fant pa je nadaljeval vžiganje preostanka na asfaltu. »Zdaj že gori asfalt, in zato je v predorih nujno, da imamo beton. Zakaj je sploh gorelo?« je očitno želel pojasniti osnove, ki so jih nekateri gotovo že slišali pri pouku. »Z gorečo vžigalico smo sprožili kemijsko reakcijo oziroma ogenj. Gorita bencin in kisik iz zraka, sprošča pa se tudi veliko energije, ki reakcijo vzdržuje. Dušik očitno ne pripomore h gorenju, ko izpodrine kisik. Reakcijo smo povrhu vsega s tekočim dušikom tudi ohladili,« se je glasilo dopolnilo k videnemu.

 

Nato je na prozorni plastenki, do približno četrtine napolnjeni s tekočim dušikom, pokazal, kako zaradi pritiska ob izparevanju v plinasto stanje odnese gumijasti zamašek - varnostni ventil. Poneslo ga je daleč pod nebo in čez ograjo. Predavatelj je poskus nadaljeval še z narobe obrnjeno zamašeno plastenko in tako uprizoril polet pomanjšane različice vesoljske rakete. »Zdaj pa poglejmo, zakaj na postaji s tekočim dušikom piše 'nevarnost eksplozije',« je nadaljeval. »Če bi vakuumska izolacija 6000-litrske termovke popustila, bi dobili posodo, podobno tej neizolirani plastenki.«

 

Ko je plastenko, v kateri je dno dodobra prekril tekoči dušik, zaprl s pokrovčkom z navojem ter pred njo postavil zaščito iz pleksi stekla, je v skupini zavladala tišina. Čutiti je bilo napetost, pomešano s pričakovanjem in kančkom strahu. Vse oči so bile uprte v litrsko plastenko. Fant v zeleni srajci, ki se je pozneje predstavil kot Jakob Tekavec, je izkušeno pridal, da »vsako takšno reč raznese po vsaj dveh minutah«. Šolo eksperimentalne kemije je namreč obiskal že tretje leto zapored in je soudeležencem tudi sam predstavil nekaj zanimive kemije, ki se je loteva tudi doma. Predavatelj je trenutke do eksplozije izkoristil za nasvete: »Če boste kaj podobnega počeli doma, pazite. Čeprav se bo tako kot zdaj zdelo, da se nič ne dogaja, v resnici poteka burna reakcija, njene posledice pa so lahko usodne, če se približamo. Poleg tega moramo vedno uporabljati zelo majhne količine snovi. No, zdaj pa mora pritisk močno narasti,« je dejal, nekdo v skupini pa je dodal: »Saj bo.« Ko je dno dobivalo okroglo obliko, se je kmalu zaslišal močan pok.

 

Med epruvetami in steklenimi palicami

 

Druga »eksperimentalna« postaja je bila v stari stavbi, kjer so delavnice, na koncu tudi steklopihaška. Tam po naročilu raziskovalcev in pod rokami mojstra Pera Kolobarića nastajajo steklene aparature, potrebne za različne poskuse. Steklopihaški mojster v temnozeleni halji si je z mize, polne epruvet, steklenih cevi in podobnih sestavnih delov za svoje mojstrovine, izbral dva kosa in nadel očala s filtrom. Kako je videti čeznje, so se lahko prepričali tudi sami udeleženci. Filter popije močno rumeno barvo plamena, ki izvira iz natrija v običajnem steklu, v nasprotju s kremenovim steklom, ki tega sija ne daje. Epruveti je držal kar v rokah in ju v različno obarvanih in vročih delih plamena začel segrevati in spajati. »Steklo je izolator, zato to lahko počnem brez zaščite,« je pojasnjeval, zakaj to lahko počne golih rok. Kmalu se je rodil vrček, ki ga je na koncu okrasil z motivom grozdja. Skupina, nagnetena okoli njega, je pozorno spremljala, kaj bo nastalo, mojster pa je vmes vpletal razlage o kemijski sestavi stekla, o lastnostih kremenovega stekla, njegovi uporabi in podobno, dokler ni Jakob predlagal, naj preizkusi, kaj se zgodi, če kapljico stekla kaneš v vodo. »Rad bi videl, ali jo res raznese, če ji odtrgaš pecelj,« je dečka gnala radovednost. Pričakovano se je tudi zgodilo.

 

»Poskuse prilagajam starosti in znanju udeležencev, tečajev pa se udeležujejo tako petošolci kot tudi tisti iz prvih letnikov srednje šole oziroma gimnazije,« je povedal sogovornik, ki je skupini pojasnil med drugim kemično simulacijo svetlobe, ki jo biološko proizvajajo kresničke, navadno destilacijo, jih seznanil z lastnostmi vodika kot pogonskega goriva med drugim novodobnih vozil na vodik, predvsem pa varnega dela s kemikalijami. Otroci, seznanjeni z vsem mogočim, kar razširja splet, pogosto tudi sami predlagajo, kaj bi radi izvedli. Želje, če se le da, upošteva, saj je nadzorovano izvajanje mnogo varnejše. »Prepričan sem, da bi morali tudi v šolah več časa posvetiti osnovam varnega dela s kemičnimi snovmi, saj vzamejo učenci mnoge recepte kar s spleta,« je še povedal sogovornik, ki je pred približno dvema mesecema skupaj s Tinetom Oblakom pomagal Ljubljanskim mlekarnam pri zamrzovanju 35-metrske Planice - »znanstveno« vprašanje sta rešila s kombinacijo suhega ledu in tekočega dušika.



Iz torkove tiskane izdaje Dela.