Tiskane izdaje
V Sloveniji lovijo tajkune, rišejo mejo na morju, v Formi Vivi pa o vsem tem nimajo pojma. Čas zadobi v kanfanarskem apnencu na Seči pri Portorožu povsem drugo dimenzijo. Sekund in minut tu ne štejejo. Beseda traja dlje in pomeni manj kot udarec z dletom. Iz travnika nad morjem rastejo bele, mehke gmote. Gladijo jih prašne roke. Kamni niti približno niso hitri. So tukaj, zdaj in milijon let v neskončnosti, so polni življenja, živi in mrtvi hkrati. Li Zhao iz Chengduja svojemu kamnu zato podari nenavadno ime: Hkrati št. 3.
Kako različni svetovi v teh spreminjajočih, valovitih, ostrih in mehkih oblikah. Gorazd Poposki je Makedonec in Newyorčan hkrati. Dleto ima v genih. Diplomiral je slikarstvo v Skopju in specializiral kot Fullbrightov štipendist na Fullbright School of Art and Science v Arkansasu. Njegov oče je bil že dvakrat udeleženec portoroškega kiparskega simpozija. »Nikoli nisem delal z očetom. Delil sem si atelje z Brazilcem, ki je kiparil. Pa sem mu lepega dne rekel: 'Daj, da poskusim!' In moje roke so šle kar same. V zadnjem času najpogosteje rišem reliefe na tanjših ploščah. Nekakšno igro med svetlobo in sencami. Kamen rezbarim. Spajam forme. Grem se dejavno klesarstvo (kot action painting), z brusilkami režem v kamen, kot bi risal. Ni pomemben samo izdelek, ampak tudi proces. Med delom se prilagajam, sledim krivini, svetlobi, senci ... Improviziram v marmorju, improviziram v podrobnostih, finesah,« pripoveduje Makedonec iz New Yorka. »Snujem nekakšen krog, vremenski pojav, morda burjo ob vodi z valovi. Moj kip bo edini ostal na travniku razstavišča Forme Vive. Stal bo tako, kot da ga zadržuje le majhen kamenček. Krog, ki bo zdaj zdaj začel lomastiti v dolino in bo zadobil tako moč, da bo vse pred sabo polomil in pobil. Nekakšna konceptualna igra, nekaj kar se začenja, rojstvo orkana, tramontane ...« Recesija se v New Yorku pozna. V pol leta so čez lužo zaprli 39 galerij. Ampak Gorazd ima naročila. Ne dela z galerijami, ki poberejo tudi 50 odstotkov končne cene. Raje sodeluje z arhitekti, ki vedo, kaj hočejo in komu prodajo. Za super bogataše. »Zadnja leta sem živel bolj ali manj od treh zbiralcev. Je pa tudi res, da zadnjih deset mesecev ni bilo nikogar.«
Li Zhao iz Chengduja je direktorica sechuanskega umetniškega kiparskega združenja. Dela v granitu, bronu, nerjavečem jeklu in s svojim delom uči kitajsko modrost, po kateri je bistvo vsega ravnotežje (Ying Yang). Angleščna ji ne zdrsi gladko z jezika, ampak pripoveduje z dušo in telesom. V njej je tisti orkan, o katerem pripoveduje Gorazd Poposki. Njen oče je kipar in njen mož še bolj. »Najprej sem si želela imeti kamen, ki ne bi bil rezan, ampak celo, naravno skalo iz narave. Pa ga ni bilo. Zato sem pristala, da mi je umetniški vodja Toni Biloslav izbral rezan kos v kamnolomu. Žal nisem mogla v Kanfanar, ker nisem imela vize za Hrvaško. Ampak, ko sem začela kamen gladiti, sem od veselja obnemela. Ko ta kamen zgladiš, vidiš v njem školjke, polže in druga živa bitja, ki so okamenela. Kamen ki ga obdelujem na Kitajskem je črn, bel ali rdeč, zelo trd, vendar prazen. Istrski pa je mehek in živi.«
Svoje delo bo kiparka, ki ima več let, kot jih kaže, naslovila Hkrati št. 3. To je serija, variacija del, ki jih je začela letos na simpoziju Krastahl v Avstriji, nadaljevala v Južni Koreji v Qingdiao. »V istem času predstavlja milijone let staro življenje in modrost. Kamna se dotakneš in on se dotakne nas, razgali vse, kaj se je dogajalo v tem času z njim.« Njen kip bo tri metre visok in poltretji meter širok. Krasil bo park na Valeti nad Portorožom. Sodi med pomembne kitajske umetnice v kamnu, saj je lani sodelovala na kiparski predolimpijski delavnici v Pekingu. Nemalokrat oblikuje osem do devet metrov velike umetnine. Njen največji kip je pravi kolos, saj sega 16 metrov visoko.
Peter Roller je profesor na Akademiji likovnih umetnosti v Bratislavi, kjer je zdaj redni profesor kiparstva in predsednik Nippon kluba. Pred 22 leti, ko še ni bil profesor, je v Portorožu sodeloval prvič in izdelal poseben relief, ki je postavljen v parku ob teniških igriščih. »Za nas je to eksotično okolje - lega, morje, oblika polotoka, sredozemsko zelenje ... Vsi kipi iz istega kamna, ki pripada tej zemlji. Ne vem natančno, kdo vse je na Formi Vivi že delal, ampak zdi se mi, da so bili tu v zadnjih petdesetih letih skoraj vsi pomembnejši ustvarjalci v kamnu tega časa. Denimo eden najpomembnejših Japoncev - Fujiwara Makoto.« Roller pravi, da je bilo pred 22 leti drugače. Tedaj so morali kiparji vsa dela opraviti sami. Zdaj jim v dobršni meri pomagajo trije kamnoseki. Slovaki. Brez asistentov bi v treh tednih težko opravili tako veliko delo. »S svojim delom iščem pot do jedra, srca kamna. Jedru rečemo pri nas na Slovaškem - jadro. Zato sem besedo takoj povezal z Jadranom. Tako bo mojemu kamnu ime. Nekaj med jedrom kamna in morjem, kjer je to jedro nastalo.«
Chris Peterson je najmlajši od štirih in najbolj zaprašen. Čez lase ima kapo, štrli 202 centimetra pod nebo, a veliko bolj kot košarko obvlada kamen. »Ljudi skušam prepričati, da bi znova brali prostor. Večina samo hiti. Vse hočejo narediti instant, z računalniki in mobiteli. Ljudje so izgubili stik z naravo in realnim. Moja skulptura naj zbuja vprašanja. Ljudje se v takšno delo največkrat zazrejo za hip in gredo mimo. Če pa postaviš več elementov, jih morda za hip spremeniš v voajerje. Postaviš steno in hočejo videti, kaj je za njo. Če postaviš vrata, hočejo pogledati v prostor. Ni nujno, da soglašajo z mano. Želim si le, da bi vložili vsaj malce truda v raziskovanje, v okolico, v postavitev. Ne delam figure, ne pripovedujem zgodbe. Igram se z volumnom, strogimi oblikami, naravnimi površinami. Želim jim postaviti ovire, jim vzeti čas. Bo ob avtobusni postaji v Strunjanu, na dobrem mestu. Ko bodo čakali avtobus in ubijali čas, bodo gledali in podzavestno mislili. Tretjič ali četrtič bodo v njem videli kaj več.«
Več v ponedeljkovem tiskanem Delu
