Kanalizacijske cevi niso najbolj običajno delovno mesto

Dvignil je pokrov straniščne školjke. Nenadoma so se njegove oči široko razprle. Iz školjke je planila velika, gibčna podgana. Tako pravi zgodbica. Je mogoče, da je resnična?

Objavljeno
17. september 2009 12.01
Petra Grujičić
Petra Grujičić
Dvignil je pokrov straniščne školjke. Nenadoma so se njegove oči široko razprle. Iz školjke je planila velika, gibčna podgana. Tako pravi zgodbica. Je mogoče, da je resnična? »Za to je malo možnosti, vendar me je v dolgoletni karieri že poklicala stranka in vsa razburjena povedala, da ji po stanovanju teka podgana. Ženska je od strahu 'skočila na lestenec'. Kaj pa vem, od kod je prišla podgana,« je Nebojša Matijevič, delovodja pri vzdrževanju kanalizacijskega sistema v JP Vodovod-Kanalizacija, povedal največji približek zgodbici o podganah, ki lezejo iz školjk v hišah in nižjih nadstropjih stanovanjskih blokov. V kanalizacijskih ceveh pa jih je kar nekaj. V Ljubljani, na primer, se najraje sprehajajo po podzemlju Štepanjskega in Savskega naselja, a tudi drugod, rade domujejo še v bližini večjih restavracij.

Seveda, ko pa tako zgledno skrbimo, da ne bi bile lačne in v straniščne školjke dobrohotno mečemo ostanke hrane, da bi zagotovo našle kaj za pod zob. »Ko pregledujemo cevi, se največkrat umaknejo vKanalizacija razpoke, tiste, ki ostanejo, pa so, domnevam, straža. In ta se pretvarja, da nas ne vidi. Navadno se res umaknejo ali počakajo, da gremo mimo,« je Nebojša Matijevič že tako navajen nanje, da se mu srečanje z njimi ne zdi prav nič posebnega, katerega njegovih mlajših kolegov pa najbrž kar malo stisne pri srcu.

Podgane niso le zoprne, temveč tudi drage. Deratizacija kar nekaj stane, enako čiščenje kanalov, ki se mašijo, ker podgane zaradi zagotovljenih obrokov gnezdijo v internih rovih in vanje prinašajo pesek. Ko se na stenah cevi nabere še maščoba, ki jo zlivamo v školjke, se kanal zamaši.

Ostanki hrane v kanalizaciji so res prava nadloga. Pa ne le zaradi podgan in zato, ker dodatno obremenjujejo odpadne vode. »Z njimi imamo težave tudi na čistilnih napravah. Ker imajo izjemno visok delež organskih snovi, jih ne smemo odlagati na odlagališča, ampak jih moramo sežgati,« pravi procesna tehnologinja Mojca Vrbančič. Kaj to pomeni? Višje stroške čiščenja vode.

Školjka ali koš za smeti?

Jah, pogled na fine grablje, na katerih se pri mehanskem čiščenju kanalizacijske vode ustavijo odpadki, ki jih tam sploh ne bi smelo biti, je včasih kar pester. Čeprav vatirane palčke za ušesa lahko plavajo tudi v bioloških bazenih. Tako tanke so, da zlahka pridejo skozi reže, ki bi morale ustaviti mehanske odpadke, in se potem znajdejo tam, kjer naj bi odstranjevali raztopljene organske odpadke. No ja, saj tudi v kanalizaciji ne bi smele plavati, pa so vendar tam, skupaj z lesenimi delci, železnimi predmeti, kostimi ... »Glede na to, kar vidimo v kanalih, bi rekel, da smo kar packi,« se Nebojša Matijevič strinja s trditvijo, da ljudje ne ločimo najbolje, čemu je namenjen koš za smeti in čemu straniščna školjka.

On vidi drugačen obraz ljudi. Vso nesnago, ki jo zmečemo v kanalizacijo. Njene cevi pač niso najbolj običajno delovno mesto. V njih je neprijetno, zadušljivo, za nevajene celo grozljivo. Temno je in pokrovi ropotajo. Iz stranskih kanalov se sliši voda, še posebno če se kje vklopijo črpalke. Težave povzročajo tudi plini, ki jih ne moremo zavohati. Vendar so vzdrževalci v ta namen opremljeni z »dregerji« oziroma napravami, ki pline zaznavajo. »Ker si je v kanalih težko zapisovati, si moraš pri pregledu zapomniti čim več podatkov in tako za občutke ne ostane veliko časa,« pravi Nebojša Matijevič, ki se mora tako kot njegovi kolegi pred vstopom v kanal temeljito pripraviti, da zadosti zahtevam glede varnosti pri delu.

Zato tudi poročil o poškodbah delavcev ni, so pa tista o poškodbah cevi. Ljudem se zdi samoumevno, da se na kanalizacijo priključijo na črno. V kanal naredijo luknjo, vanjo kar tako, na oko, vstavijo svojo cev in zadeva je zanje končana. Za vzdrževalce pa še zdaleč ne. Težave jim povzročajo tudi gradbinci. Ko delajo podzemne garaže, morajo pogosto uporabiti sidra. Malo neprevidnosti in že končajo v kanalih, ki jih vzdrževalci sicer redno pregledujejo s televizijskimi kamerami in enkrat na tri leta očistijo. Ali pa se začne usedati teren in v kanalu nastane razpoka. Cev je lahko tudi nepoškodovana, a če se stiki zrahljajo dovolj, da skoznje vdrejo korenine rastlin, nastanejo težave, saj se razrastejo tako zelo, da upočasnjujejo pretok vode.

Po klancu navzdol

Ta se začne, ko splaknemo školjko in voda potuje po ceveh, ki so nekoliko nagnjene. Zakaj? Da se voda pretaka zaradi padca. Ko prispe do določene globine, jo na višjo raven prečrpajo čiste in brezhibno delujoče črpalke. Takšne bi vsaj bile, če ne bi ljudje v školjke metali vse, kar nam pride na misel. Tudi lase. Ti se v vodi sprimejo, se navijejo okoli črpalk in so tako močni, da jih celo razrežejo težko. Ob njih marsikje že stojijo grobe grablje, ki odstranijo del mehanskih odpadkov, da razbremenijo črpalke, ki se morajo spopadati še z marsičim drugim kot le z vodo.

Voda potem potuje naprej, dokler ne pride do čistilne naprave. Na mehanski stopnji iz nje vzamejo tisto, kar je fizično mogoče vzeti z grobimi in s finimi grabljami, ki so postavljene pokončno v odtočni kanal ter same potegnejo odpadke navzgor in jih odvržejo v kompaktor. V njem jih stisnejo in ožamejo, potem gredo v zabojnik, voda pa v peskolov, v katerem se na dno useda pesek, in v ozračen lovilec maščob, iz katerega te s strgalnimi transportnimi polži odvedejo v zabojnike.

Zdaj je voda pripravljena na biološko čiščenje. Tukaj na pomoč priskočijo mikroorganizmi, ki se prehranjujejo z organsko nesnago v vodi in jo tako odstranjujejo. Princip je podoben tistemu v naravi, le da je v čistilni napravi ustvarjen umetno. A tudi tu ne gre brez težav. Ljudje poleg drugih strupenih odpadkov radi mečemo v stranišča tudi zdravila. Že res, da se raztopijo, a se pri biološkem čiščenju vode ne odstranijo, antibiotiki pa povrh še zavirajo delovanje bakterij, ki čistijo vodo. Nas to zanima? Ne. A bi nas moralo.

Od tu voda potuje v reko ... Ne še. Iz nje je treba najprej odstraniti še hranila in jo poslati v usedalnike, v katerih se biološko blato poveže v kepice. Ko sedejo na dno, na vrhu res ostane čista voda.

Pitna voda gre v nič


Vendar, seveda, ni tako čista, kakor je tista, s katero splaknemo školjko. Ta je namreč pitna in priteče iz iste cevi kot tista iz pipe. Koliko čiste pitne vode gre v nič zaradi splakovanja školjk? Natančnega izračuna ni, ker bi zanj potrebovali ali števce na dovodni cevi v kotliček ali bi si morali ljudje natančno zapisovati, kolikokrat na dan spraznijo kotliček. »V vsakem primeru je poraba vode velikanska, še posebno če ne pazimo in pustimo vodo teči do konca ali če je kotliček pokvarjen in kaplja,« pravi Mojca Vrbančič. A stvari se le spreminjajo. »Novodobni hoteli, denimo, že imajo sistem ločevanja vode in za splakovanje uporabljajo padavinsko. Ne le zaradi varčevanja s pitno vodo, temveč tudi zaradi nižanja stroškov.«

Za čiščenje kanalizacijske vode bodo ti, kot kaže, ostali nespremenjeni. Ker smo ljudje na uho, ki naj bi slišalo opozorila, da so poleg straniščnih školjk tudi koši za smeti in celo tisti za organske odpadke, pač gluhi.

Iz tiskane izdaje Delo