Ladjice, ki pripljujejo kar same

Mali Lošinj - Ozko stopnišče obeta slepo ulico, a ko se povzpneš po njem, se najprej razširi v miniaturno, pred mrzlim zimskim vetrom skrito dvorišče, ko tega zapustiš skozi predorček, pa se odpre pogled na hišo s prelepim vrtom in z živo svetlo modrimi naoknicami. Na stežaj odprta vrata povabijo na dvorišče, od tod pa pete odnese proti sobi, kjer po stenah zasanjano plujejo lesene jadrnice in sopihajo parniki. Atelje, zdaj je to že jasno, se prelije v delavnico, v kateri sta lična skladovnica od morja in sonca obtesanih kosov lesa in delovna miza s stekleničkami akrilnih barv. Iz sobe na drugi strani delavnice mehko pristopi gospa v predpasniku, ki gotovo ni namenjen kuhanju morskih dobrot.

Nena Nosalj - Peršić je tihi motor jadrnic in parnikov iz naplavljenih kosov lesa z obal Cresa in Lošinja; pa tudi strojčkov, kot ljubkovalno imenuje križance med avtomobilom, parnim strojem in lokomotivo. V delavnici domače hiše v Malem Lošinju izdeluje še lesene vaze za eno cvetlico, svečnike za eno čajno svečko, hišice za eno družinico in police za male stvari. Le njena lesena sonca svetijo za vse. V izdelkih, ki bi jim zaradi podrejenosti obliki izhodiščnega materiala lahko rekli organske, je nekaj arhetipskega - takšne ladje in avtomobile rišejo mali in veliki otroci -, in mitskega. Jadrnice režejo mirno morsko gladino, obsijano z luno in zvezdami, parniki se prebijajo skozi valove, puhajoč gost dim, z oken in vrat hišice na večerno trato pada topla svetloba. Mitskost morda res izhaja iz druge ljubezni, filmske teorije in seveda tudi prakse, prikima Nena. »Najraje imam filme, ki so mitske zgodbe, zgodbe o življenju. Tudi nekatere moje ladje so kot iz sanj, metaforično predstavljajo nas, ki potujemo skozi življenje, brez konca in kraja.« Le barve, devet močnih barv, ladjice iz sanjskega vračajo v resnični svet.

 

Sanje so bile tudi tiste, ki so Neno spodbudile k izdelavi ladjic, te pa so jo odpeljale od njene primarne stroke, primerjalne književnosti in fonetike. »Sanjala sem, da sem se znašla v galeriji pri nas v Lošinju, ki je bila tam, kjer je turistična agencija. Ogledovala sem si razstavljene umetnine, ki so mi bile zelo všeč. Pogovarjala sem se z nekom, ki ga nisem videla, in mu to povedala. Rekla sem mu, da sva z možem med vojno tu v mestu imela galerijo, kjer sva prodajala izdelke drugih umetnikov, kar je bilo res. Glas je dejal, da je slišal za neko galerijo, in me vprašal, kako mi je ime, jaz pa sem odvrnila, da ga nimam. V nekem trenutku sem pogledala na zid, kjer so visele nekakšne lesene skulpture, vse drugo, olja na platnu, akvarele, sem videla popolnoma jasno. Dejala sem, da so mi strašansko všeč, vendar jih ne morem kupiti, ker so verjetno predrage. Potem mi je glas rekel: »Zakaj tega ne narediš sama?« Tisti trenutek sem se zbudila. Pozneje sem razmišljala o dogodku in ugotovila, da sem bila na astralnem potovanju, ko v sanjah potuješ na resnična mesta, ali pa so te slike obstajale v meni.«

 

Zbirati je začela lesene predmete, da bi naredila nekaj takšnega, kot je videla v sanjah. Vendar kar dve leti ni zbrala poguma za to, saj se ji je zdelo, da posega na področje, na katerega se ne spozna. Od sanj k dejanjem jo je pripravila priselitev avstrijske prijateljice na Lošinj, ki je bila navdušena nad podarjeno ladjico. »Vsi povabljenci so rekli, da je ladjica nekaj najlepšega v moji galeriji. To me je opogumilo in sem začela izdelovati ladjice za darila za rojstni dan, božič, novo leto ...« To je bilo pred devetimi leti.

 

Več si lahko preberete v tiskani izdaji Dela.