Lepe po naravi, seksi po službeni dolžnosti

Dolgonoga svetlolaska je z zapeljivim pogledom zrla v kamere moških, ki so jo obkrožali. S profesionalnimi fotoaparati, majhnimi digitalnimi ali kar s telefonom so hoteli posneti njeno sliko ob dragem črnem avtomobilu. Potrpežljivo je pozirala. Oblečena v črne kratke hlače, seksi majico, visoke pete in s pištolo okoli pasu, da bi bila kar najbolj podobna Lari Croft iz filma Tomb Reider, je le opravljala svoje delo hostese na tridnevnim sejmu Auto Motor Show Ljubljana, ki je potekal na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. »Samo lepota nikakor ni dovolj. Hostesa mora biti prijazna, komunikativna in mora poznati osnovne podatke o izdelku podjetja, za katerega dela,« je Doroteja iz agencije Bronz odločno zanikala, da za dobro hosteso zadostuje že to, da je lepa, čeprav so bila številna dekleta, ki so stala ob lepih in dragih avtomobilih, manekenke ali fotomodeli. »Že vnaprej ti povedo, da moraš priti urejena in privlačna - mini krilo ali kratke hlače, seksi majica, visoke petke, ličila. Da je ob lepem avtomobilu mogoče videti tudi lepo dekle,« sta razložili Urša Čoko in Tanja Lenza, da je zapeljiv videz del njunih delovnih obveznosti.

Dekleti sta si garderobo izbrali sami, Doroteji so »uniformo« določili naročniki, kar je najbolj običajno, Aida Muratovič je seksi rumeno majico in črno kratko krilce zase in za sodelavko Pio Saro Odlag kreirala sama. »Oblačila so plačali naročniki, seveda,« je pojasnila Aida, ki je v poslu že štiri leta, da na sejmu, kjer vsak razstavljalec najame svoje hostese, različna dekleta delajo pod različnimi pogoji.

Ne obstaja ena sama pot

Kakor tudi ne obstaja ena sama pot, kako priti do dela, s katerim dekleta običajno začnejo v srednji šoli. Nekatera delajo preko agencij, nekatera z naročniki obdržijo stike in jih ti, če so zadovoljni z njihovim delom, vsakič znova pokličejo. To je še najbolj ugodno, saj v tem primeru posredniška agencija ne pobere provizije, za katero ne stori kaj veliko, saj dekletom ne zagotovi boljših delovnih pogojev. Ali bodo dobila povrnjene potne stroške, imela urejeno in plačano prehrano, koliko odmora bodo imela in podobno je običajno odvisno od njihovih pogajalski sposobnosti. Različno so tudi plačana, okvirno pa zaslužijo od osemdeset evrov na dan navzgor, za osem do dvanajst ur dela.

Tina Intihar ne dela za agencijo in na sejem ni prišla po zvezah, kar je ena od možnosti. Na spletnem Facebooku je opazila, da je vodja prodaje podjetja, za katerega je delala, objavil ponudbo za delo. Prijavila se je. Fotografije ji ni bilo treba priložiti, ker je to že imela v svoji galeriji. »Kar nekaj se nas je javilo, ko pa so punce slišale, da je delo celodnevno in tri dni zapored, jih je veliko odstopilo,« je opisala svojo pot do prvega delovnega dne v čevljih hostese. Pri njej, izjemoma, z nizkimi petami. Začetek ni bil stresen: dopoldne sredi delovnega dne so se po halah bolj ali manj sprehajali upokojenci in šolarji. »Ni nam jasno, a že zdaj »zalivajo« pouk ali pa ga imajo pozneje,« je razkrila, o čem so klepetale s kolegicami.

Trpljenje na petkah

Pred prvim delovnim dnevom so ji naročili, da mora priti oborožena z veliko pozitivne energije in s prijaznim nasmehom. »Zjutraj pripravimo kataloge in postorimo, kar je treba, potem pa prijazno sprejemamo goste, jim ponujamo kataloge in odgovarjamo na osnovna vprašanja. Če želijo vedeti kaj tehnično zahtevnega, pokličemo tistega, ki je za to odgovoren,« sta osnovne naloge hostese opisali Aida in Pia. Ob tem, da mora ves dan stati. Največkrat v visokih petah, ker je ženska v njih pač videti bolj elegantna in seksi.

»Ah, malo flajštrov, pa bo šlo,« sta bili sredi dneva še dobro razpoloženi Urša in Tanja, medtem ko sta čakali na prijatelja, da jima prinese silikonske obliže, ker običajni ožuljenim petam niso več nudili kaj prida olajšanja. Dekleta so se družno strinjala, da je pri delu hostese najbolj naporno prav to, da morajo ves dan stati v visokih petah. Tokrat tri dni zapored, na večjih sejmih kar sedem dni ali več. »Včasih naročnik zahteva, da moraš ves čas stati, včasih lahko sedeš in se malo spočiješ. Včasih lahko dekleta med sabo klepetamo, včasih mora vsaka stati na svojem koncu in se ne smemo pogovarjati. Včasih lahko kaj prigrizneš ali spiješ, včasih ne smeš nič,« je pojasnila Aida, da se pogoji dela razlikujejo od sejma do sejma in od naročnika do naročnika.

Da naj bi ves dan stale tam in se ne bi smele pogovarjati? Kadar je veliko ljudi, to ni težko, včasih pa zna postati dolgočasno, vendar je res, da obiskovalci le redko zmotijo klepetave hostese, ki sedijo za mizo, pijejo redbull in se hihitajo. Raje gredo k tistim razstavljalcem, katerih hostese bolj pozorno spremljajo dogajanje na »svojem« razstavnem prostoru. Aida in Pia tokrat lahko rečeta kakšno, a to storita le, ko v bližini ni nikogar. Takrat tudi sedeta.

»Delo sicer ni naporno, vendar te kmalu začnejo boleti noge, križ, ramena. Jaz, ki še nisem dolgo v tem poslu, moram po nekaj urah že sedeti, Aida, ki je v njem štiri leta, še vedno stoji. Že tukaj se vidi razlika med izkušeno hosteso in začetnico. S časom si namreč pridobiš kondicijo, lahko dlje stojiš, postaneš bolj vzdržljiv,« je razlagala Pia, sedeča na stolu in obuta v čevlje z vrtoglavo peto. Razlik med izkušeno hosteso in začetnico je kar nekaj. Aidi, na primer, ni treba reči, kaj mora zložiti, kaj urediti, kaj razdeliti. Vse to že ve, kakor tudi vnaprej vpraša stvari, za katere ve, da jih mora vedeti. Začetnico je treba o vsem poučiti in ji vse povedati.

Teji se na sejem ni bilo treba pripravljati, četudi je morala odgovarjati na številna vprašanja obiskovalcev. »Ampak jaz nisem hostesa. Sem študentka in tudi sicer delam za to podjetje, zato tehnične podrobnosti poznam. In ne, tudi petk nimam, pa kakšno mini krilce bi pri meni tudi odpadlo. Kaj je zame najtežje? Hrup. Letos še gre, lani pa je bilo grozno. Bili smo v hali z avto akustiko in je od glasnosti vse pokalo. Ob koncu dneva so glasilke že hudo trpele, saj je bil sejem le dva dni in sem nenehno govorila.« Vsi razstavljalci se namreč ne odločijo za najem hostese in za gostitelja izberejo nekoga iz lastnega podjetja.

Seksi, a nedosegljive

Teja, oblečena v hlače in črno majčko z logom podjetja, težav z moškimi, ki na sejmu, na katerem razstavljajo avtomobile in motorje, četudi imajo še spremljevalni program in tekmovanja, prevladujejo, nikoli ni imela. »Včasih so ljudje tudi nadležni, ampak s časom pridobiš debelejšo kožo in se na to navadiš,« je profesionalno ravnodušno skomignila z rameni Doroteja, da neprimerne pripombe žal spadajo k službi, vendar jih sama presliši. »Naučiti se moraš pravilno oceniti človeka. Če si osoren do nekoga, ki je prijazen, si neprofesionalen, če si prijazen do nekoga, ki želi od tebe kaj več, se lahko zapleteš v težave,« sta se strinjali Aida in Pia, da se mora hostesa zelo hitro naučiti postaviti meje.

Kar ni najlažje, še posebej za dekleta, ki z delom običajno začnejo, ko so še mladoletna, in od katerih se pričakuje, da bodo prijazna in ustrežljiva. »Pri tem delu ne smeš biti preveč sramežljiv. Biti moraš naravno komunikativen, se malo pošaliti, nasmehniti. Ampak, jasno, vsem moraš takoj dati vedeti, da si oblečen tako, kot si, zaradi dela, ne zaradi česa drugega,« sta bili odločni Urša, dijakinja tretjega letnika, in Tanja, letos že študentka.

Vendar dekleta nimajo težav le z moškimi. »Če pride ženska sama, je prijazna. Kadar je v paru, ne pozdravi in nas tudi pogleda ne,« sta z nasmehom ugotovili Aida in Pia, da so, tako na splošno, moški prijaznejši obiskovalci od žensk. In tudi to, ali jih smejo fotografirati ob avtomobilu oziroma se ob njem fotografirati z dekleti, praviloma vprašajo. Kaj naredijo s fotografijami? Pogosto se pojavijo na spletu, kakšen jih ima tudi za spomin. Ali morda za sanjarjenje: »Nekoč bom imel takšen avto in takšno dekle.«

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Delo