Nič jih ne bi moglo presenetiti

Gradnja skrivnega objekta, kamor bi se ob jedrskem napadu zatekel 350-glavi vojaški in politični vrh SFRJ, je stala 4,6 milijarde dolarjev, opremljen je z najbolj dovršenimi napravami, ki še trideset let pozneje brezhibno delujejo.

Objavljeno
23. oktober 2009 11.13
Agata Tomažič
Agata Tomažič
Legenda pravi, da kralj Matjaž spi za mizo nekje globoko v skalnatem nedrju Pece. Zatočišče v gori si je omislil tudi eden izmed zlobnežev v filmih o Jamesu Bondu. Toda to so fiktivni junaki, ki za gradnjo svojih podzemnih skrivališč niso izrabljali denarja davkoplačevalcev - ne ljudsko izročilo ne Ian Fleming tega nista omenjala. Zato pa se je tega domislil čisto zaresni voditelj do pred nedavnim čisto zaresne in dokaj spoštovane države: Josipu Brozu Titu so pod planino Dedinovac pri Konjicu na jugozahodu Bosne med letoma 1953 in 1979 za 4,6 milijarde dolarjev zgradili veličastni, 25.000 kvadratnih metrov veliki bunker. Vzdržal bi eksplozijo jedrske bombe z močjo 25 kiloton, to je približno osemkrat več od bombe, ki so jo vrgli na Hirošimo.

V hriboviti okolici Konjica, ki jo prepredajo Neretva in njeni pritoki, pobočja pa poraščajo drevesa z jesensko porumenelim listjem, stoji zapornica. Vojak v uniformi vojske BiH jo dvigne in z avtom se sme zapeljati do treh srednje velikih hiš. Vse skupaj ni videti nič posebnega, v eni izmed njih je nekaj miz in električna pečka, ki vsaj malo ogreje za ta letni čas preveč hladen prostor. Desetnik Almir Gakić pomigne, naj mu slediva. Na hodniku so velikanska kovinska vrata, kakršna - če se povrnemo k bondovski filmski ikonografiji - ponavadi varujejo zaklade, skrite v podzemnem trezorju švicarske banke. Za njimi se vije dolg hodnik, v katerem človeški glas zaradi odmeva dobi fantastičen prizvok. V neonski svetlobi z luči izpod stropa stopamo do drugih kovinskih vrat, za katerimi nenadoma postane prijetno toplo. V objektu s kodnim imenom Istanbul dovršena klimatska naprava ohranja temperaturo od 21 do 23 stopinj in od 60- do 80-odstotno vlažnost. V takšnem umetno ustvarjenem ozračju bi najožji jugoslovanski vojaški in politični vrh, kakšnih 350 ljudi, lahko preživel pol leta - četudi bi od zunanjega sveta ostala samo še ožgana drevesa, ruševine hiš in nekaj ščurkov, za katere je splošno znano, da so v živalskem deblu med najodpornejšimi in najiznajdljivejšimi in bi preživeli tudi jedrsko eksplozijo.

Poklon Iskri

Vrata skrivnostnega objekta D-0 so se pred novinarskimi kamerami prvič odprla leta 1992, ko je bunker od JLA prešel v roke bosanske vojske, pripoveduje Almir Gakić, in tedaj so se celo okoličani prvič zavedeli, kaj je v popolni tajnosti nastajalo tako rekoč pred njihovimi očmi. Dokumentacija o gradnji, od načrtov do izvedbe, je seveda uničena, prav tako najbrž nikoli ne bo znano, ali so eliminirali katerega od strokovnjakov, ki si je objekt zamislil. Naposled že ljudski rek pravi, da dva človeka lahko ohranita skrivnost le, če je eden od njiju mrtev. Znano pa je, da so objekt Istanbul gradila jugoslovanska vojaška podjetja, tudi slovenska so bila med njimi, in nasploh je v njem toliko izdelkov slovenske pameti, da si lahko upravičeno štejemo v čast. Nekdanjim zaposlenim v gigantu Iskra, katerega največji dosežki industrijskega oblikovanja bodo novembra na ogled v Arhitekturnem muzeju Ljubljana, pa bi se najbrž kar milo storilo ob pogledu na vse telefone in telefonske centralne z Iskrinim logotipom, ki še danes brezhibno delujejo. Gradnja je potekala po načelu, da nobeno od podjetij ni dokončalo celote, temveč le posamezne dele, tako da si sodelujoči v duhu ne bi mogli sestaviti koščkov v celoto.

Maskirni objekti

Objekt s kodnim imenom Istanbul je sestavljen iz treh delov, pripoveduje Almir Gakić, eden od petih vojakov, ki skrbijo za vzdrževanje bunkerja in po njem vodijo obiskovalce, predvsem novinarske ekipe, tuje veleposlanike v Sarajevu, vojake Euforja in nacionalnih vojska. Prvi del so t. i. maskirni objekti - neugledne hiške, za katere so okoličani vedeli, a so mislili, da v njih pripadniki vojske preživljajo dopust. Še sanjalo se jim ni, da se za kovinskimi vrati v eni od njih skriva pravo podzemno mesto. Drugi del so hodniki, ki vodijo, denimo, do zajetja vode in do vrha gore, v katero je izklesan bunker, in so bili namenjeni ožjemu varovanju objekta. Tretji del pa je v vojaškem besednjaku »varovani del«, kamor bi se zatekli jugoslovanski velepomembneži. Zasnovan je v obliki podkve in razdeljen na 12 blokov, označenih s številkami od 0 do 11, obsegajo pa vse, od preskrbe z vodo do zračenja, rezervoarjev nafte, kuhinje, prostorov za telekomunikacije, konference in zasebno življenje članov vojaškega poveljstva in političnega vodstva. To v praksi pomeni, da bi bila med 350 prebivalci bunkerja pod Dedinovcem gotovo tudi Tito in Jovanka. Zato ni mogoče zadržati smeha ob pogledu na Jovankino sobico z lepotilno mizico in Titovo kopalnico, ki je bila edina opremljena tudi z bidejem, poleg katerega je stal veliki pepelnik.

Za najboljše samo najboljše

Najbolj presenetljivo spoznanje, ki se rodi med obhodom po vseh dvanajstih blokih, je, da čisto vse naprave celo po tridesetih letih, kolikor je minilo, odkar je bil bunker uradno končan, še vedno delujejo. Nič čudnega, ko pa odgovorni niso skoparili z denarjem in so opremljali samo z najboljšim, kar je tisti čas ponujala svetovna proizvodnja. Agregat nemške znamke Piller, teleprinterji Siemens, telefonske centrale Iskra, klimatska naprava ameriške znamke Carrier, razlaga in razkazuje Almir Gakić, ki pravi, da se tuji obiskovalci prav temu najbolj čudijo: le kako si je Jugoslavija v obdobju povojne obnove, ko si je prebivalstvo zategovalo pasove, lahko privoščila takšno tehnološko popolnost. In še nekaj zbode v oči: vse je nared, kot da bodo v objekt zdaj zdaj vstopili dolgo pričakovani gostje, ki so nekje za najbližjim vogalom, v bunkerju pa jih med drugim čakata toaletni papir z napisom »Made in Yugoslavia« in milo na umivalnikih. Prvotno je bilo založeno tudi skladišče s hrano, predvsem tisto, ki zdrži dolgo časa, recimo, suhimi vojaškimi dnevnimi obroki. Toda živež in še nekatere stvari, ki »bi jih bilo neumno hraniti«, so po Gakićevih besedah porabili že bosanski vojaki med zadnjo vojno. Spopadi med Bošnjaki in Srbi so se bunkerju začuda ognili, objekt je ves čas varovalo 70 mož bosanske vojske in jim ga je uspelo ohraniti v prvotnem stanju.

Natančnost po balkansko

Oblazinjeni stoli in divani so prekriti s plastično folijo, ki varujejo pred prahom, v prostoru poleg klimatske naprave pa je celo leseni regal z nadomestnimi deli - poleg vsakega je listič z navodili in tehnično dokumentacijo. Le kdo je rekel, da je natančnost odlika samo germanskega duha in da balkansko miselnost zaznamuje razpuščenost in površnost? Tisti naj si ogleda objekt s kodnim imenom Istanbul, v katerem čisto nič ni bilo prepuščeno naključju. »Nič jih ni moglo presenetiti,« pripomni Almir Gakić, medtem ko razlaga, iz katerih virov se je napajalo električno omrežje v bunkerju in kateri sistemi so poskrbeli, da elektrike ne bi moglo zmanjkati. Podobno preudarni so bili pri preskrbi z vodo: sistem omogoča priklopitev na mestni vodovod, lahko bi se preusmerili na vodnjak ob reki, za prvo silo pa je bil na voljo bazen s 170 kubičnimi metri pitne vode.

Življenje drugih v živo

Prav zares, prebivalcev skrivališča nič ne bi moglo presenetiti - razen mogoče njih samih. Kdo ve, kako bi se razvijala dinamika skupine pri tako veliki množici ljudi, ki so se zavedali lastne pomembnosti in se najbrž niso bili pripravljeni kar tako odpovedati privilegijem in razkošju, tega pa v bunkerju pod Dedinovcem, resnici na ljubo, ni bilo v prevelikih odmerkih. Ozračje bi utegnilo biti precej eksplozivno, a vendarle so snovalci mislili tudi na to! »Tole je prostor za glavnega obveščevalca,« spotoma navrže Almir Gakić, ko odpre sobico z mizo, podobno mešalni, in napravo z magnetofonskimi trakovi. Življenje drugih. Vsi telefonski pogovori bi bili snemani, vsebino pa bi proučil glavni obveščevalec in o sumljivih najbrž poročal. Komu? Bi se morda oblikovali dve nasprotujoči si struji? So si snovalci zato zamislili dve sobi za seje najožjega vodstva, ki sta med sabo povezani? Prostor, ki s kinematografskimi sedeži spominja na dvorane za zasebne predprojekcije velikih hollywoodskih uspešnic, tega nikoli ne bo izvedel. Tudi osvetljene mize ne bodo uresničile svojega poslanstva - da bi nanje polagali vojaške zemljevide in bi se mrkogledi generali okrog njih resnobno pomenkovali o taktiki. Saj res, takšna podoba nosilcev najvišjih činov v jugovojski prikliče še eno nepogrešljivo značilnost njihove zunanjosti - cigarete. Bi bilo v bunkerju mogoče kaditi? Če bi kadili vsi, klimatska naprava ne bi zmogla sproti prezračevati, prav gotovo pa je dovolj močna, da bi jih lahko puhalo vsaj nekaj, odgovarja Almir Gakić. Ventilator z močjo 30 kilovatov se vrti s 1470 vrtljaji na minuto. Ko ga za nekaj trenutkov vklopi, vse okoli nas zabuči in veter zbuja strahospoštovanje.


Več v petkovi tiskani izdaji Dela