Od Vučka do Elvisa in vseh drugih vmes

Ljubljana - Vučko, Vučko z rumeno čelado, Vučko z belo kapo s cofom, Vučko v vseh mogočih drugih različicah, skupno 43 primerkov v štirih vrstah ozke steklene vitrine, je po vsej verjetnosti največja zbirka s podobo maskote zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, ki so si jo včeraj lahko pobliže pogledali tudi obiskovalci 1. mednarodnega srečanja zbirateljev figuric Pez v Ljubljani.

Tako lastnika, prireditelja Ivana Jurjeviča, kot njegove zbirateljske znance iz nekaj evropskih držav in različnih koncev ZDA je bilo včeraj mogoče spoznati v preddverju velike dvorane ljubljanskega hotela Union. Prinesli so na kilograme vsega mogočega, povezanega z bonboni Pez.

Izbrskati je bilo mogoče še marsikaj drugega, kar je najbrž svojevrsten čar za ljudi s podobnimi konjički, denimo figurice iz kinderjajčk. Do njih je pripeljalo tudi poizvedovanje, od kod prireditelju Ivanu Jurjeviču, gradbenemu tehniku, ki se ukvarja s slikanjem na steklo, porcelan in keramiko, zanimanje za Pez.

»Na enem od zbirateljskih srečanj kinderigračk v Nemčiji sem zagledal katalog figuric Pez in podlegel,« je razkril začetke sogovornik, pri katerem se je strast, kot bi prižgal zažigalno vrvico, z leti zanetila v skorajšnjo zasvojenost. Ta te nenehno žene, prizna brez dlake na jeziku, da iščeš in iščeš v upanju, da naletiš še na kaj zanimivega. »Strast zbujajo tudi novi izdelki, ki vsako leto nastanejo po junakih iz najnovejših filmov in risank,« je povedal sogovornik in dodal, da se sčasoma nabere po več tisoč enonogih figuric z različnimi glavami pa tudi polno enakih ali v drugačnih barvnih različicah. »Sem sem prinesel le najbolj zanimive, skupaj najbrž več sto. Zdelo se mi je najprimerneje pokazati raznolikost figuric,« je pojasnil izbiro sogovornik, ki ima male vitrine, kot jih je bilo videti na prireditvi, obešene na stenah svojega stanovanja.

Stene krasijo tudi najbolj dragocene igračke, takšne, ki jih nikoli ne bi prodal ali zamenjal. Med njimi omeni figurico Pez Lions kluba in zbirko znamenitih sarajevskih volkcev, za katero pravi, da je najobsežnejša na svetu. Zanimivo je, da je gostitelj, oblečen v majico s črno-belim Vučkom in napisom Pez, Ljubljana, Slovenija 2009, prvega Vučka iz zbirke kupil na Dunaju, preostale pa po drugih koncih Evrope. Poleg zdajšnjih 43 si želi edino še takšnega v pristnem zavojčku z bonboni. Videl ga je že na enem od srečanj v ZDA, škoda pa, da ni bil zraven, ko so nekaj let po koncu olimpijskih iger v Sarajevu iz ljubljanske tovarne Kolinska - ta je skupaj z bonboni do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja pakirala figurice, izdelane v Ormožu - odpeljali dva tovornjaka takšnih zavojčkov naravnost na smetišče.

Hotelske sobe, spremenjene v prodajalnice

Za vneteže, ki kopičijo na kilograme barvitih plastičnih izdelkov, so bonbončki bolj kot ne postranska stvar, čeprav se je ravno z njimi konec dvajsetih let prejšnjega stoletja v posel podal ustanovitelj Eduard Haas. Imeli so okus poprove mete (po okrajšani nemški besedi pfeffermintz so dobili tudi ime), namenjeni pa naj bi bili kadilcem za odvajanje od kajenja.

Res pa je, da so bonboni Pez postali znani po Evropi šele takrat, ko sta z Oskarjem Uxo posodico zanje oblikovala kot vžigalnik, iz katerega je namesto ognja pokukal sladkorček. Ko sta jim dodala še glavo, se je začela zgodovina vseh tistih, ki so včeraj pohajkovali po Unionu.

Kot je povedal Ivan Jurjevič, je na mnogo bolj goreče zbiratelje in nekajkrat bolj množična srečanja kot v Evropi mogoče naleteti v ZDA. Figurice prodajajo, izmenjujejo in razkazujejo kar po sobah hotela, ki je rezerviran za udeležence. Sobe se za nekaj dni spremenijo v prave prodajalnice z na stežaj odprtimi vrati, po katerih krožijo zbiratelji, ki tam bivajo nekaj dni, in tudi prišleki, ki se tam namenoma oglasijo. »V teh 15, 16 letih, odkar zbiram Pez figurice, sem spoznal nešteto ljudi, z mnogimi med njimi pa smo kot družina,« je dodal, kar je zvenelo še bolj resnično, ko so se podobno izražali tudi razstavljalci in prodajalci iz tujine, ki so se odzvali njegovemu povabilu.

»V Slovenijo sem prišla zaradi Ivana, ki ga občudujem, poleg tega zbiram peze,« je kratko navedla Judy Johnson, upokojena učiteljica matematike iz Nashvilla v ameriški zvezni državi Illinois, izgovor, da je v Ljubljani tako rekoč zaradi plastičnih izdelkov. V to strast jo je porinila hčerka še kot majhna deklica. Zdaj je stara 27 let in stanuje kakšnih 10 ur vožnje od svoje mame. Judy se je v pez nabiralništvo vrgla leta 2002, pojasni in doda, da ji hči dovoli zbirati, »saj bo slej ko prej vse prešlo v njene roke«.

Za nakup obsežnejše zbirke z okoli 2400 primerki je sogovornica lani sedla celo na letalo proti Baltimoru. Ko jo vprašaš, koliko je zanjo odštela, razkrije, da »nekaj tisoč dolarjev.« Trenutno je ponosna lastnica med drugim enonogega rožnatega ponija z zeleno grivo, za katerega bi lahko iztržila kakšnih 800 ameriških dolarjev, in vijoličastega aligatorja, ki dosega vrednost 1600 dolarjev. »Pez zbiram, ker so tisto nekaj, kar lahko primeš, se dotakneš, se ob njih dobro počutiš in se z njimi lahko igraš. So živih barv in veselega videza,« je med drugim zaupala gostja iz ZDA. Pogovor z njo je z željo po nakupu prekinila mamica z dečkom. S stojnice Judy Johnson je izbrala kar precej reči, odšla pa je z veliko vrečko in 28 evri manj v denarnici.

»Ti so mini, ti so pa ta veliki,« je glasno spremljala svoje ogledovanje neka druga mama v spremstvu treh hčera. Vse so z zanimanjem gledale, kaj je razstavljeno. »Kaj daš pa tja noter?« je zanimalo eno od deklic. Glede na velikost kar vse zavojčke naenkrat, je ugibala mati. »Pojdimo pogledat še, kaj ima ta striček,« je predlagala in kmalu zatem jih je bilo videti, kako so se vse štiri podpisale na barviti oglas za Pez s podobo klovna z nasmehom do ušes pri zbiratelju Ronu Jonesu, prav tako iz ZDA.

Prijateljsko ozračje

Ozračje je bilo prijateljsko, prostor pa je napolnjevala le peščica radovednežev in zbirateljev, ki so na sončno nedeljsko dopoldne prišli posamično, v parih, z otroki, tudi v vozičkih. Po prostoru sta se sprehajali hostesi, svetlolasa in temnolasa najstnica v živomodri uniformi Pez, s klobučkom na glavi ter s pladnjem, oprtim za vratom, in zloženimi zavojčki značilnih bonbončkov. »Zdaj bo žrebanje vstopnic,« je napovedal prireditelj in privabil navzoče v svojo bližino. Starejša urejena gospa je ravno hip pred tem poizvedovala pri hostesi, kdaj bo napočil trenutek za preizkušanje sreče. Ta se je nasmehnila mlademu očku z dojenčkom in jima prinesla za cel voziček reči. Prireditelj je naslednje žrebanje napovedal čez kakšno uro. »Aja, samo eden dobi nagrado?« je bila slišati razočarana gospa. »Pri naslednjem žrebanju bomo izbrali dva dobitnika,« se je očitno želel izkazati pristojni.

Med stojnicami s številnimi figuricami z glavami Speedy Gonzalesa, racmana Jake, Kremenčkovih, Elvisa Presleyja in junakov serije Zvezdne steze sta sedela tudi Dunajčana Michael Winzig in njegov spremljevalec, tast Jože Bogatin, po rodu iz Maribora. Winzig, po poklicu policist, ki peze zbira že približno deset let, je pred dvema letoma nasledil očeta in se udeležuje srečanj, trikrat do štirikrat na leto odpotuje tudi v ZDA. »Deset stanejo vse tri,» je prekinil razlago in pojasnil kupcu, ki je želel izbrani paketek.

Sogovornik je lastnik med 7000 in 8000 primerkov, ki jih hrani kar v dveh garažah, najbolj imeniten med njimi pa je talisman Pez avstrijske banke. »Z zamenjevanjem in preprodajanjem se ne da živeti, to je lahko samo konjiček,« je povedal poznavalec, po čigar besedah so najdragocenejše stare figurice ter redke, ki utegnejo doseči tudi vrtoglavih 30.000 evrov. Ob pojasnilu je pri sosednji stojnici vzel zeleno-rdečega petelinčka iz sredine 70. let, na katerem je bila nalepljena cena 115 evrov, ter dodal, da ima »Ivan kar nekaj zakladov. Veliko dragocenih in redkih primerkov.« Izrazil je veselje, da je slovenski kolega organiziral prvo srečanje v Sloveniji, saj sta s tastom zaradi bližine na pot krenila lahko šele zjutraj in jima ni bilo treba prepotovati pol sveta. Poleg ljubljanske prireditve je v Evropi mogoče ljudi, ki jih druži ljubezen do teh plastičnih izdelkov, srečati le še v Linzu v Avstriji in Stockholmu na Švedskem, v Nemčiji pa ne več, je dodal razlagi, potem pa mi v roke stisnil tri figurice različnih barv z glavami nasmejanih lokomotiv in mi naročil: »Naj bo to začetek vaše zbirke.«

Iz ponedeljkove izdaje Dela