Sanjski poklic, ki ga lahko zagrenijo samo osorni ljudje

Tone Urbas si je zjutraj oblekel kratke hlače in športno majico, skočil v gojzarje, pograbil še pohodne palice in nahrbtnik, v katerem so tudi poleti nepremočljiv anorak in druga toplejša oblačila, in se odpravil zdoma. Ko se v pisarniških službah računalniki in telefoni šele dobro začnejo ogrevati, je on že na nadmorski višini 1500 metrov in svizci mu brlizgajo iz lukenj v skalovju. »Ljudje vidijo samo prijetne strani mojega dela, nihče pa ne vidi, da je treba na teren tudi, ko dežuje ali sneži,« pravi Tone Urbas, ki kljub vsemu brez oklevanja priznava, da je poklic naravovarstvenega nadzornika v Triglavskem narodnem parku (TNP) zanj sanjski.

Javni zavod TNP ima 18 redno zaposlenih naravovarstvenih nadzornikov, Tone Urbas pa to delo opravlja zadnjih deset let, prej je bil zaposlen v jeseniški železarni. A planinarjenje, plezanje, turno smučanje in gorsko kolesarjenje so bili njegovi konjički, še preden mu jih je uspelo spremeniti v službo. Med sezono, se pravi poleti, ko se v hribe zgrinja več obiskovalcev, je njegov delovnik dolg deset ur. Prvih pet ur je na terenu zjutraj, drugo polovico opravi v poznopopoldanskih in večernih urah. Urnik, na katere konce nacionalnega parka se bo podal, izdelajo v upravi TNP za vsak mesec posebej in nadzorniki si ponavadi morejo izbrati pot, ki jim leži, seveda pa je marsikaj odvisno od vremena.

Neusahljiva zakladnica informacij o vsem

Kadar se odpravim odkrivat tiste, ki divje kampirajo na območju TNP, moram biti na terenu že pred peto zjutraj, ko kršitelji spijo, razlaga Tone Urbas ob za resnejše planinske podvige rahlo pozni osmi uri. Pa še niti do meje s TNP nismo prilezli! Zato smo se iz Mojstrane raje podvizali v dolino Vrat, kjer je Tone Urbas o svojem delu razlagal v mnogo slikovitejšem okolju: na levi se je dvigovala severna stena Triglava, v kateri je bilo od daleč videti zgolj drobne barvaste krogce. Šele skozi leče Urbasovega daljnogleda, še enega od njegovih delovnih pripomočkov, so se toliko povečali, da je bilo v njih mogoče prepoznati čelade plezalcev. Ni jih bilo več kot za prste ene roke.

Od Aljaževega doma v Vratih smo se vzpeli po pobočju, ki so ga poraščale bukve - in to ne kakršne koli, temveč plazovne bukve, pove Tone Urbas, ki po TNP občasno tudi vodi skupine obiskovalcev in je neusahljiva zakladnica informacij o vsem, kar skaklja, kopitlja, ščebeta, poganja ali se razcveta po TNP. Ker se je pogled zadeval ob Triglavsko severno steno, pa je mimogrede postregel tudi s podatki o osvajanju te dolgo neosvojljive plezalske trdnjave in povedal zgodbo o plezalsko-ljubezenski navezi Pavle Jesih in Jože Čopa. Slednji je nastopil tudi v enem prvih slovenskih celovečercev Triglavske strmine, o njunem poslednjem skupnem plezalskem podvigu v Triglavski severni steni - smer Čopov steber - pa govori TV-igra Matjaža Fistravca Steber z Mirjam Korbar in Borutom Veselkom v glavnih vlogah.

Toda Čopov steber in druge plezalske smeri smo ogledovali le od daleč ter bili z nogami trdno na tleh - česar ne bi mogli trditi o množici plazovnih bukev, ki jim je aprila 1999 tla izpod nog, v prenesenem pomenu, seveda, izpodmaknil snežni plaz. A le posredno, je povedal Tone Urbas, gmota snega, ki se je odtrgala s triglavskih strmin, je zgrmela v dolino, drevesa pa je podrl piš vetra. Na snežni cunami, ki na srečo ni nikogar ubil, še danes spominjajo posušena bukova debla pod Stenarjem, ki bi v nepoznavalcu terena prej vzbudila asociacijo na pomendrane predele sibirske tajge, koder je leta 1908 treščil meteorit.

Več v sredinem Delu.