Tiskane izdaje
»Voda se poleti segreje tudi do 22 stopinj Celzija. Prijetno za kopalce, za ribiče pa manj. Unec, denimo, nikoli ne seže čez 12 stopinj. Temperatura vode na izviru je indikator povprečne letne temperature zraka tistega okolja. Za postrvi je najustreznejša od 12 do 15 stopinj, krapov pa ni v vodi, hladnejši od 18 stopinj ...« Govoriti o ribah je za dr. Jožeta Ocvirka nekaj najnaravnejšega na svetu. Je pravi zanesenjak. »Ribolov je odvisen predvsem od ribiča, potem šele od razmer: vodostaja, temperature, letnega časa, ure dneva ... Vsaka riba ima svoje muhe ... V glavnem pa je najboljša zadnja ura dneva, po sončnem zahodu do teme.«
Revir 01 pomeni Savo Bohinjko, pove, in v svojo dovolilnico vpiše kraj in datum, preden sestavi zložljivo muharico, se pravi ribiško palico za muharjenje (Slovenci imamo tudi svojo muharico, delo pokojnega Lucijana Urbančiča, ki si jo je zamislil v času, ko je ni bilo mogoče kupiti v tujini). Nato začne vleči nase hlačne škornje (»Neopren je še zmeraj zakon za mrzle vode!«) in muharski telovnik, pravo miniskladišče za vse potrebščine: muhe, očala, nož, kolute za konico in predvrvico, rezervni kolut s tonečo vrvico, fotoaparat itd. Ima do trideset žepov, nikoli pa manj kot deset. Ocvirk v mimikrijski ribiški opravi premišljeno stopi v vodo. Ne brodi, da ne bi prizadel živega tkiva na rečnem dnu. Ali z lomastenjem po bregu ne bom zmotila rib? »Ribe čutijo tresljaje, premikanje vode s pobočnico, vidno kot črto na boku. Če je breg iz mehkega blata, bi se tresljaji prenašali v vodo in zbogom ulov. A tu je trden.« Sledi muharski met. Tega se je treba naučiti kot pisanja, branja, plavanja, vožnje s kolesom, smučanja ... Le da pri tem ne pomaga nobena literatura, potreben je živ učitelj.
Trnkarska etika
Vsak upravljavec določi ribolovni režim, ki ne prizadene matičnega fonda, ribič pa ga mora upoštevati. Revir 01 med Nomnjem in Bohinjsko Belo ima velik predel, kjer velja zakon »ujemi-izpusti«. Vsako ribo, ki jo tu ujameš, je treba izpustiti. Pravi ribič upošetva etični kodeks. Naš ribič je vse izpustil tako hitro, da ni bilo mogoče slediti gibu, s katerim je ribo snel s trnka. Z brezzalustnika, se razume, da trnek ribe ne poškoduje in jo je mogoče hitro sneti, po možnosti kar pod vodno gladino. Neredko se s takega trnka sname že kar sama. Koliko časa pa riba zdrži na zraku? »Če ni vroče, največ kako minuto,« pove Ocvirk.
Muharjenje, ki je omenjeno že v rimski dobi, natančneje pa mu lahko sledimo od 15. stoletja, velja za najbolj plemenit športni ribolov, ki od ribiča zahteva, da naravi tudi daje, jo spoznava, vzljubi in spoštuje, da ima ribolov ne le za telesno razvedrilo, ampak tudi za duhovno opravilo, pišejo avtorji knjige Muharjenje: Tomo Korošec, Jože Ocvirk, preminuli Lucijan Urbančič in Božidar Voljč, ki se jim je v drugi izdaji (2000) pridružil še Marjan Fratnik. Večinoma je namenjeno postrvi in lososu, v novejšem času tudi drugim sladkovodnim in morskim ribam, zlasti lipanu. Muharjenje zahteva tako kot vsak lov veliko znanja in spretnosti, ki si ju je mogoče pridobiti le s prakso: v stiku z vodo in ribami. Umetnih muh je zelo veliko, a treba je povedati, da so se številni vezalci iz novonastalih držav kalili ob slovenskih izkušnjah in literaturi. Umetne muhe imajo očarljiva imena: Aleksandra, Čarnik Čriček, Grbavka,Huda uš, Jahač, Kočijaž, Mica, Mravlja ... Vsaka je narejena in se uporablja drugače. Dr. Ocvirk in njegova žena Milena sta prava mojstra v izdelovanju muh. »Z dobro je mogoče loviti ves dan, a današnji proizvajalci dajejo na trg predvsem take za enkratno rabo. Muho je treba zamenjati, takoj ko opaziš, da jo ribe pridejo samo gledat.«
Doktorat iz soške postrvi
Ime dr. Jožeta Ocvirka je povezano predvsem s soško postrvijo, temo njegovega doktorata. Kot dolgoletni direktor Zavoda za ribištvo Slovenije je s sodelavci tej ogroženi vrsti pomagal, da je v Soči spet »glavna«. Program, ki naj bi Sočo vrnil soški postrvi, so začeli leta 1982 in zdaj je zgornji del Soče nad Bovcem, ne brez zapletov, očiščen potočnice. Živelj v reki je izpraznila soška fronta. Italijani, ki jim je po prvi svetovni vojni pripadlo to območje, so uvedli zakupni sistem, kakršen po Evropi velja še zdaj. Ker rib ni bilo, je Italija spodbujala poribljavanje: iz padovanske ribogojnice so vozili potočnico in šarenko v Sočo. Takrat se še ni vedelo, da je pomemben geografski izvor, genetika je bila še neznanka. Soška postrv z značilnim marmoriranim vzorcem po hrbtu in glavi se je križala s potočno, potomci so bili plodni in so naselili Sočo, razen zgornjega dela, kjer je bilo križanja manj, razlaga Ocvirk, soavtor razprodane knjige Muharjenje (1980), ki je v drugi, razširjeni izdaji izšla leta 2000. S soigralko soško postrvjo je odigral glavno vlogo v dokumentarnem filmu avstrijskih avtorjev z naslovom Smaragdna reka. »Zdaj pa se vračam v mlada leta: lovim ribe in divjad ter razmišljam kam, kje, kod, kdaj, kako.« S seboj namreč jemlje enako zavzeto mednarodno tovarišijo. Poleg slovenskih je lovil v večini voda nekdanje Jugoslavije in po vsej Evropi s Škotsko vred, v Severni Ameriki, Mongoliji in Kanadi. Potuje po vsem svetu in opaža velike razlike med lovci in ribiči. Med drugim, da potomci narodov nekdanje Avstro-Ogrske ravnajo z naravo manj razsipno kot - kako nenavadno! - skandinavski ribiči.
Več v torkovi tiskani izdaji Dela
