Tiskane izdaje
Znamenito stavbo iz šestdesetih let s štirimi stanovanji je še v študentskih letih projektiral arhitekt Janez Vrhunc. Ko mu je kot študentu počasi začelo presedati iskanje sob po Ljubljani, se je domislil, kako špranjo med dvema stavbama na Slomškovi ulici, ki so jo uporabljali kot prehod na notranje dvorišče, racionalno zazidati. Talne plošče vsakega nadstropja so preprosto vpete v stene sosednjih hiš. V nadstropja pa vodijo ozke stopnice. K projektu je povabil prijatelje, ki so se potem vselili vsak v svoje nadstropje, zase je izbral četrto.
Zdaj živi zgradba z novimi stanovalci, a sama zasnova stanovanja, v katerem smo bili na obisku, ostaja nespremenjena. Stanovanje je bilo ob nakupu v prvotnem stanju, kar je novi lastnici, arhitektki, ponudilo dobro izhodišče. Kljub majhni kvadraturi je namreč ločeno na dnevni in spalni del ter na obeh straneh osvetljeno z naravno svetlobo, kar mu daje prostornost in dolžino. Dnevni del je obrnjen proti jugu in ima steno v celoti zaprto s steklom, spalni pa na sever, od tod je izhod na manjši balkon. Lastnica je poskušala ohraniti tiste stvari, ki so bile še dobre in uporabne, kot so na primer macesnova vrata, vhodna in kopalniška. Ta so samo zbrusili in les osvežili z belim oljem. Drugače je bila potrebna temeljita obnova, tako električnih in vodovodnih napeljav kot talnih oblog in sten.
Za osnovo prenove je lastnica vzela belo barvo. Ta je povsod, po stenah, tleh in pohištvu. Bela barva se zlije s prostorom, razmišlja arhitektka, mu da širino in prostornost. Pravo nasprotje je kopalnica, ki je nekakšna črna kocka. V celoti je namreč oblečena v črn mozaik. Črna barva zabriše meje, pojasni sogovornica. In še doda, da je v tako majhni kopalnici za stensko in talno oblogo najbolje izbrati mozaik. Prav tako je pomembno, da so tla in stene v enakih keramičnih ploščicah, saj se zabrišejo meje in prostor se zdi večji. Še najbolj se to potrdi pri uporabi črne barve.
Pravzaprav je stanovanje polno takšnih »trikov« in skritih shranjevalnih površin, ki na videz delujejo kot stene. V kopalnici se za navidezno steno, oblečeno v mozaik, skriva omarica, prav tako za ogledalom nad umivalnikom. Podobno je v spalnem delu, kjer je za belo »steno« garderobna omara, ali pri vhodu omara za čevlje, ki je vgrajena v nišo, odpira pa se na potisk. Nekaj podobnega namerava lastnica postaviti ob steno pri jedilni mizi. Omara, ki bo globoka le kakšnih 15 centimetrov, bo prinesla veliko shranjevalne površine, hkrati pa bo delovala kot stena. Zanimiv detajl, ki skrije nepravilnosti stene in na videz poveča prostor, je tako imenovana senčna fuga. To pomeni, da je stik med tlakom in steno v nekaj milimetrski fugi. Tlak, ki je videti, kot da se nadaljuje pod steno, navidezno prinese nekaj kvadratnih metrov. Prav tako so s senčno fugo rešeni vsi drugi stiki različnih materialov in površin, kar da prostoru izčiščen videz.
Želja lastnice pri načrtovanju opreme je bila, da bi imela kljub majhni kvadraturi normalno veliko jedilno mizo in kavč. Čeprav je bila tlorisna zasnova ob prenovi stanovanja dokaj jasna, se je pojavilo vprašanje, kako potem rešiti kuhinjo. Prejšnji lastniki so jo namestili tam, kjer je zdaj jedilna miza. Lastnica pa si jo je zamislila vzdolž daljše stene dnevnega dela stanovanja, tako da se kuhinjski elementi nadaljujejo v dnevni del in so uporabni kot knjižna omara ali odlagalna površina. Tako je kuhinja dovolj velika za kuhanje, sicer pa deluje kot del pohištva.
Posebna pozornost je bila namenjena osvetlitvi. Nad kuhinjskimi elementi je vgrajena v polico na steni. Zanimiva je tudi osvetlitev jedilne mize. Gre za stensko svetilko, ki je lahko jedilniška ali pač bralna luč, pravzaprav se da njeno svetlobo usmeriti kamor koli v stanovanju. V kopalnici je osvetlitev vgrajena v ogledalo, na stropu pa je točkovna z reflektorji, enako kot na hodniku.
Iz Delove priloge Delo in dom
