Tiskane izdaje
Slovensko hmeljarstvo prvi omenja urbar (seznam kmetij) iz leta 1156, takrat, ko se je hmelj uveljavljal tudi v evropskem pivovarstvu. Za začetek sodobnega hmeljarstva v Savinjski dolini bi lahko določili leto 1876, ko je Janez Hausenbichler, žalski posestnik, hmeljar in politik, posadil prvi nasad württemberškega hmelja, ki mu ga je prinesel Josip Bilger, oskrbnik graščine Novo Celje. Že čez deset let sta Hausenbichler in Karl von Haupt, lastnik graščine Štrovsnek pri Gomilskem, začela eksperimentirati z angleško sorto golding, iz česar je nastal domači savinjski golding.
Hmelj je trajnica, ki se jo posadi na vsakih 15, 20 let, pove Irena Friškovec, specialistka za hmeljarstvo v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Celje, ki »pokriva« vsa pridelovalna območja v Sloveniji. Pri nas imamo 1700 hektarjev hmeljskih nasadov, od tega 1300 na območju od Celja do Zgornje Savinjske doline, po 200 v okolici Slovenj Gradca in Radelj ob Dravi ter pri Ptuju in Ormožu. Večino pridelka izvozijo.
Zacveti, ko se dan obesi
Hmelj lahko zdrži tudi do 30 let v nasadu, a pri intenzivni pridelavi je najprimernejša največja starost od 15 do 18 let. Vsako leto požene poganjke na novo. Toda če bi mu pustili, da bi rasel že od konca februarja ali začetka marca, bi prehitro zacvetel. »To je rastlina kratkega dne, zato želimo, da zacveti šele, ko se dan obesi,« pojasni Irena Friškovec. Spomladi ga prirežejo. Največ ročnega dela zahtevata odbira poganjkov in napeljava na vodila. Sami se ne napeljejo; nekatere sorte imajo sicer močno težnjo, da se napeljejo same, denimo bobek, a večino je treba usmeriti. K vsaki rastlini je treba poklekniti, odrezati poganjke in izbrane tri ali štiri napeljati na vodilo, in to v smeri urinega kazalca, sicer se bodo odvijali. Hmelj zelo hitro raste: celo več kot 20 centimetrov na dan.
Obiranje se začne v sredini avgusta in traja tudi do 20. septembra. Pri nas gojijo vrsto Humulus lupulus, ki ima več sort. Prva in najstarejša domača sorta je savinjski golding, s katero je posajenih kakih 13 odstotkov slovenskih hmeljišč. Na okoli 60 odstotkov nasadov gojijo auroro, bobka je približno toliko kot goldinga, gojijo še celeio. To so slovenske sorte, pridelujejo pa še nemški magnum. Na inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo so poleg aurore, bobka in celeie vzgojili še več drugih sort, nazadnje dano.
Brez herbicidov in z malo škropiva
Hmelj je občutljiv za vreme, škodljivce in bolezni. Najbolj nevarne so peronospora ter uši in pršice. »A ne škropi se na pamet. Ko je dosežen določeni prag škodljivosti, se izda opozorilo, da je treba škropiti.« Zdaj se to počne samo pet- ali šestkrat na leto, včasih so škropili veliko več. Zanimivo je, da v hmeljarstvu ne uporabljajo herbicidov: ves plevel se zatira mehanično. Ko se rastline spravi na oporo, jih je najprej treba kultivirati in osipati, da razvijejo rosne korenine in se zatre plevel. Hmelj je precej občutljiv na temperaturne skoke in sušo, zato imajo hmeljarji namakalne sisteme.
Tudi obiranje je strojno. Rastlino na njivi porežejo z rezalnikom, jo povlečejo na nakladalni prostor in nato odpeljejo v obiralnico. Tam jo strojno oberejo, storžke pa prepeljejo v sušilnico, kjer se od šest do osem ur suši pri 65 stopinjah Celzija. Sveže obrani hmelj ima 80-odstotno vlažnost, posuši se ga na šest- do sedemodstotno, da je tudi vretence v storžku suho. A za prodajo ga morajo spet malo navlažiti - na približno deset odstotkov.
Pri hmeljarskem starešini
Oto Šporn iz Pariželj pri Braslovčah, ki obdeluje približno 30 hektarjev hmeljišč, je povedal, da je letos letina po količini in kakovosti povprečna. Obrani hmelj prek zadruge večinoma proda Hmezadu, del drugim kupcem, nekaj malega pa mu ga še ostane za prosti trg. Cena iz pogodbe se je s šestih zdaj znižala na štiri evre na kilogram. »Recesija,« pravi Šporn, ki je na letošnjem tradicionalnem 47. srečanju hmeljarjev v Braslovčah prevzel častno funkcijo hmeljarskega starešine. »To popolnoma razumem. Če ne morejo prodati, pač ne morejo prodati. A moti me, da nekaterim plačajo več. Recesija naj bo za vse, sicer lahko nekdo prideluje hmelj za štiri evre, drugi (menda) za osem ali deset,« pravi Šporn. In če nimaš denarja, ne moreš napredovati.
Na sezono pridela okoli trideset ton hmelja, lahko pa bi jih še več. Letos mu je toča uničila pridelek na štirih hektarjih, a to ni nič v primerjavi z letom 2007, ko mu je neurje razdejalo vsa hmeljišča, tako da so morali postavljati nove stebre in žične vrvi; obnova je trajala kar dve zimi. »Bilo je tako, kakor če bi živinorejcu zgorel hlev z vso živino.«
Država mu na srečo plača polovico od 60.000 evrov premije. »V najslabšem primeru se ti lahko zgodi, da premijo plačaš, vendar je pridelek slab in posledično tudi cena nizka, toče pa ni bilo. Če je malo toče, se ti vsaj premija pokrije. Vlaganja so ogromna,« razlaga gospodar. »Ko nekdo dobi za hmelj, recimo, sto tisoč evrov, se to na prvi pogled zdi zelo veliko, toda če pogledaš vse skupaj ...« Samo škropivo ga stane najmanj 25.000 evrov, za sušenje porabi 15.000 litrov kurilnega olja. »Če je pridelek kolikor toliko dober in cena kolikor toliko poštena, se pride skozi, če ne, imamo izgubo. In to je dejanska izguba, ne tako kot pri podjetjih, ki lahko še deset let delajo v rdečih številkah,« pove Oto Šporn. Na srečo priskoči na pomoč država.
Subvencije in naložbe
Prav za to skrbi Marko Tevž s sodelavci iz splošne svetovalne službe KGZ Celje, ki hmeljarjem in drugim kmetom pomaga pri iskanju subvencij in pomoči ter pri prijavljanju na razpise. Hmeljarji so upravičeni do hektarske podpore, ki je približno 450 evrov na hektar, če je hmelj posejan, če ne, 330 evrov. Potem so tu še okoljska plačila približno 170 evrov na hektar. Kmet torej od države dobi več kot 600 evrov nepovratnih sredstev na hektar. To je vse del evropskega sistema subvencij oziroma skupne kmetijske politike. Brez naložb v prihodnost tudi v kmetijstvu ne gre. Hmeljarji so lahko deležni investicijske pomoči, denimo, če kupijo novo mehanizacijo, dobijo 30 odstotkov vrednosti, za preostalo opremo, obnovo nasadov, namakalne sisteme pa 40 odstotkov.
Sezonski delavci
Na naših hmeljiščih delajo predvsem sezonski delavci iz Romunije, zaslužijo pa poldrugi evro na uro. »Ljudje, ki bodo to brali, si bodo mislili, da jih izkoriščamo. A plačati jim moram prevoz v Slovenijo in nazaj, hrano, prenočišče in zavarovanje, tako da je skupna cena bistveno višja od evra in pol. Nikoli nihče ne vpraša, kaj naredijo za ta denar. Kadar si zraven, še nekako gre, ko pa te ni, že poležavajo. Nobenega interesa nimajo,« razloži Šporn, ki ga kot kmeta, ki živi od svojih žuljev, precej moti lenoba.
Ko spomladi pridejo Romuni oziroma po videzu sodeč prej romunski Romi, od sosedov pogosto sliši, da med delom na hmeljišču obiskujejo okoliške domačije in prosijo za vodo, hrano, obleko, kar koli. Večkrat se mu je že zgodilo, da je nenapovedano prišel na nasad, a nikjer ni bilo nikogar, le kupi izprošenih oblačil, ki delavcem niso ustrezala. Pohvaliti pa mora »Romunke, saj vsaka dela za tri moške«. Verjetno jih prav zato uporabi za zahtevnejša dela, kakor je prebiranje obranega hmelja - s tekočega traku odstranjujejo izsušene storžke. Sporazumevajo se v nekakšni »srboslovenščini«, najbolje pa je, da jim kar sam pokaže, kako je treba kaj narediti. Težava je le, pravi Šporn, da tudi ko jim petkrat zapored pove isto, naslednji dan ne znajo več.
Največ delavcev, do 16, najame spomladi, ko je tudi največ dela na hmeljiščih, saj je treba napeljati vrvico in naviti hmelj. Tedaj so tu kak mesec, mesec in pol. Obiranje traja približno mesec dni. »Delajo od petih zjutraj do devetih zvečer. Jaz vstanem malo pozneje, do pol sedmih, a delam do enih ali dveh zjutraj,« pove gospodar. »Hmelja ne smeš pustiti pri miru deset ur, saj se upari in je zanič. Moraš ga posušiti, spraviti v vreče in odpeljati v skladišče.«
Oto Šporn se zadnja štiri leta ukvarja izključno s hmeljarstvom; včasih je imel še nekaj živine. »To so bili drugi časi. Kmetije so imele vse: krompir, krave, mleko, pitance, prašiče. Hmelj je bil vedno, a v manjših količinah, zdaj z njimi ne bi preživeli. Stroji so predragi, zato se je treba specializirati na eno stvar. Vsega hkrati ne moreš dobro delati,« sklene.
