Za liter sivkinega olja si dobil sto kilogramov najboljše moke

Vse se je začelo pred 91 leti na otoku Hvar, natančneje v vasi Grablje. Domačini so sivko sadili kot okrasno cvetje, njen vonj je polnil hiše in odganjal mrčes. Leta 1928 sta profesor Antun Bradanović in inženir Frano Tabain iz Zadružne matice Split na predavanju v vasi Velo Grablje predlagala domačinom, naj začnejo intenzivno saditi sivko in iz nje kuhati sivkino olje ter točiti sivkin med. Predlogu so se mnogi posmehovali, saj so se domačini upirali sajenju »cvetja in divje trave«, kot so porogljivo poimenovali modrovijoličasto, neugledno grmičevje.

Edini, ki je poslušal nasvet, je bil domačin Bartul Tomičić, ki mu je šele leta 1933, po petih letih, iz nabranih sivkinih cvetovih uspelo iztisniti sedem litrov sivkinega olja. Toda pozor: prodal ga je za 300 takratnih dinarjev za liter, za ta znesek pa si takrat dobil 100 kilogramov najbolj kakovostne moke! S tem denarjem je plačal doto svoji sestri Bonici in poravnal stroške za njeno tridnevno poročno slavje. (Najbrž je domačine smeh potem minil.)

Trgovina s sivkinim oljem je bila na začetku 20. stoletja donosna dejavnost, povpraševanje po njem je naraščalo z razvojem industrije parfumov, katere središče je bilo v Franciji. Sivkino olje je bilo takrat nujna sestavina skoraj vsakega parfuma, mila in preostalih kozmetičnih izdelkov. Na jugu Francije so sivko sadili in iz nje iztiskali olje že nekaj stoletij pred drugimi državami v Sredozemlju.

Na hrvaških otokih je največ budrovke

Na Jadranu se je sivka pojavila mnogo pozneje. Leta 1910 jo je na otok Vis prvi prinesel dr. Jakov Giaconi, ki je bil lastnik tovarn za predelavo eteričnih olj v Komiži na Visu in Dunaju ter Zagrebu. Posadil je je en hektar na nadmorski višini 650 metrov.

Danes je znanih več kot 200 vrst sivke. Uporabljajo jo za kozmetične izdelke in vse bolj tudi kot dodatek raznim medicinskim pripravkom in zdravilom. Sivka vrste Lavandula vera D.C., ki še danes raste na dalmatinskih otokih, je najprimernejša za tako imenovano nižinsko sajenje, saj vsebuje preveč neželenih olj in kemičnih sestavin, če raste nad 1200 metri nadmorske višine. Na hrvaških otokih je najbolj razširjena vrsta budrovka, poimenovana po pridelovalcu Nikoli Budroviću, ki mu je s križanjem različnih vrst sivke uspelo vzgojiti rastlino, ki daje pri kuhi največji izkoristek olja. Njen grm je precej bolj košat kot pri izvirni francoski sadiki, daje pa tudi od 20 do 30 odstotkov večji izkoristek sivkinega olja.

Več v petkovi tiskani izdaji Delo