Tiskane izdaje
V popolni temi podzemlja mariborskega Narodnega doma so svetile le drobne diodice. Šolarji so s previdnimi koraki odkrivali stvari, ki bi se jim pri luči zdele nekaj popolnoma vsakdanjega, v globoki temi pa so bile videti prav skrivnostne.
Sprehod po temnih hodnikih, gledališki dvorani in zaodrju Narodnega doma je bil del delavnice BioCyberKidzz, ki je ta teden potekala v mariborskem multimedijskem centru Kibla.
Poleg Diska na konici prsta, kakor se je imenoval modul, na katerem so si šolarji na prste nalepili svetleče diode, ki so jih prižigali in ugašali s pritiskom na magnetke, so otroci iz zadnjih dveh razredov osnovnih šol Kungota in Franca Rozmana - Staneta iz Maribora pripravili še bioakustični ušesni ojačevalnik, za katerega so dobili navdih v naravi – pri živalih z velikimi ušesi –, telo pa so spreminjali tudi z balončki in algami.
»Pogledali smo, kaj bi lahko spremenili ali dodali našemu telesu. Debatirali smo, ali bi lahko živeli v sožitju z algami, in ugotovili, da to ne bi šlo zaradi naše kože,« je povedala devetošolka Nuša.
»Zanimiva se mi je zdela ideja, da bi v simbiozi z algami človeškemu telesu s fotosintezo priskrbeli sladkor in kisik. Govorili smo o tem, kaj nam to preprečuje, pa tudi o tem, da smo ljudje precej bakterijska bitja, saj v naših telesih živi neprimerno več bakterij, kakor je naših celic,« je dejala raziskovalka in umetnica Špela Petrič, ki je vodila modul fotosintetična koža.
S pomočjo balončkov so se lotili tudi telesnih modifikacij iz čisto estetskih razlogov: fantje so za »nadgradnjo« izbrali mišice na rokah, dekleta pa boke.
Nekateri šolarji so svojemu telesu dodali tretjo roko in razmišljali, kam bi jo bilo najbolj smiselno postaviti. »Skozi igro smo se lotili osnovnih konceptov, kot je simetrija telesa,« je dodala Špela.
»Pogovarjali smo se, kako slišijo živali in kako bi mi slišali, če bi imeli takšne uhlje,« je dodala Nušina sošolka Zala.
Ko so si nadeli velike uhlje iz kartona, so si zakrili oči in poskušali razbrati specifične zvoke, ki so jih spuščali njihovi sošolci, je povedala študentka likovne pedagogike na Univerzi v Mariboru Monika Pocrnjić, ki je vodila »uhati« modul.
»Najbolje pa je bilo, ko smo šli v klet. Tam smo hodili po odru in našli dva stara klavirja. Ves čas smo čakali, kdaj nas bo kdo prestrašil. Pa nas ni nihče,« so se zarežali šolarji in šolarke s tehnološko modificiranimi prsti.
»Prstom smo dodali dodaten čut: z obliži smo na konice prstov prilepili magnetke, s katerimi smo čutili, ali je neka stvar namagnetena ali ne. Nato smo na prste nalepili še baterije in diode,« je povedal Marc Dusseiller, švicarski transdisciplinarni strokovnjak, umetnik in soustanovitelj Hackterie, odprtokodne biološke platforme, v okviru katere izvajajo izobraževalne programe in delavnice.
Delavnica BioCyberKidzz je del projekta BioTehna, ki ga izvajata Galerija Kapelica in Hackteria.
»Ideje o magnetnih in svetlečih prstih so prišle kar same od sebe – najprej kot šala. Imeli smo načrt delavnic, nismo pa vedeli, kaj bi počeli, in iz tega brainstorminga se je oblikovala zamisel, da bi imeli bolj igralno delavnico, na kateri bi ljudje lahko sami raziskovali,« je sklenil Marc Dusseiller.
Podobne delavnice prirejajo skozi celo leto po vsej Sloveniji.
