Tiskane izdaje
Smejoča se hišica na modri podlagi je znak, ki vabi v zavetje varne točke. V 21 slovenskih krajih je s to nalepko označenih več kot tristo javnih prostorov – uradov, knjižnic, lekarn, cvetličarn, frizerskih salonov ... Največ, skoraj sto, jih je v Ljubljani. Med njimi je tudi parlament, kar je prvi primer take institucije v tej vlogi v mednarodnem merilu. V vseh teh prostorih lahko poišče pomoč otroci v večji manjši stiski.
»V osnovnošolskih časih sem bil marsikdaj v situaciji, ko sem si želel, da bi obstajalo mesto, kamor bi se lahko zatekel po pomoč,« pravi stand up komik Boštjan Gorenc - Pižama, promotor Unicefovega projekta Varne točke. »V šolo sem hodil v nemestnem okolju, v Stražišču pri Kranju. Včasih so se na nas mlajše spravili starejši učenci. Največkrat je bilo to besedno nasilje in takrat mi ni preostalo drugega, kot da sem jim izognil tako, da sem odšel iz šole pri stranskih vratih. Sčasoma pa sem razvil načine, da sem se jih znal ubraniti,« se spominja.
Pižama še poudarja, da je vse bolje, kot molčati in držati neprijetna občutja v sebi. Otroke zato poziva, naj o svojih težavah spregovorijo z odraslimi in po pomoč pridejo tudi v imenu prijatelja, če si ta sam ne upa. Na kateri koli od varnih točk se bodo znali ustrezno odzvati.
Zemljevid z označenimi točkami na posameznem območju ponavadi razdelijo šole na začetku šolskega leta. Zdaj je torej pravi čas, da si jih priskrbite ali vprašate, zakaj jih pri vas ni!
Mreža varnih točk je razpeta v Novi Gorici, Piranu, Rušah, Celju, Ljubljani, Mariboru, Velenju, Kranju, Trbovljah, Sežani, Domžalah, Kamniku, na Vrhniki, v Medvodah, Slovenski Bistrici, Šmarju pri Jelšah, Izoli, Cerkvenjaku, Novem mestu, Idriji in Šentjurju, od oktobra pa tudi v Kopru.
Projekt njenega širjenja ob šolskih poteh (po italijanskem vzoru) poteka pod okriljem slovenskega Unicefa. Vanj je vpetih skoraj osemsto prostovoljcev, ki jih na posebnem izobraževanju usposobijo za pomoč otrokom v kakršni koli stiski. Prisluhnejo jim in jim ponudijo zatočišče, v hujših primerih pa pokličejo starše ali ustrezno službo.
»Zaradi resnejših težav se je v lanskem šolskem letu k nam zateklo 41 otrok, obiskov zaradi manjših nevšečnosti pa je bilo še veliko več. Toda zavedati se moramo, da je za majhnega otroka vsaka stiska velika. Včasih pridejo zgolj po nasvet zaradi izgubljenega ključa, telefona ali pretežke domače naloge,« je povedal izvršni direktor Unicefa pri nas Tomaž Bergoč. Tako se je na primer zgodilo, da se je minulo zimo k njim zatekel premražen fant in povedal, da so ga starši zapustili. Namestili so ga v krizni center, toda nazadnje se je izkazalo, da ni zapuščen, ampak si ni upal domov zaradi slabega uspeha v šoli. Kljub temu so mu strokovnjaki pomagali in ga še vedno spremljajo.
To je le eden, morda ne najbolj tipičen primer, s katerim so se ukvarjali doslej. Najpogostejši vzroki za obisk varne točke so sicer medvrstniško nasilje, družinske stiske, manjše poškodbe, nadlegovanje, pridejo pa tudi taki, ki potrebujejo zgolj nasvet ali pogovor.
