Polži se še spomnijo dinozavrov

Angleška vrtičkarica Ruth Brooks je ugotovila, da znajo polži najti pot »domov«. Vsakič ko jih je vrgla čez ograjo, namesto da bi jih pokončala, so se namreč prislinili nazaj v njen vrt.

Ekipa znanstvenikov z univerze v Exetru tako zdaj v sodelovanju s številnimi prostovoljci izvaja nacionalno raziskavo, s katero bo poskušala ugotoviti, ali imajo polži res to sposobnost. Doslej je namreč veljalo, da so za kaj takega preveč »preproste živali«.

Čeprav polžev ne marajo mame z zelenjavnimi vrtovi in so poleg otrokom, ki jih vedno navdušijo njihove potujoče hišice, všeč predvsem gurmanom, ki jih radi vidijo kot poslastico na svojem krožniku, si polži zaslužijo več spoštovanja.

Živali iz skupine mehkužcev so namreč ena najštevilnejših in najbolj raznolikih živih vrst, prekašajo jih le žuželke. So zmagovalci evolucije: iz morja so se na kopno priplazili pred 600 milijoni let, spremljali so razvoj prvih kopenskih vretenčarjev ter rojstvo in izumrtje dinozavrov.

Polži živijo v morju, sladkih vodah in na kopnem. Nekatere vrste so zelo majhne, druge zrastejo do enega metra. Telo imajo sestavljeno iz noge in lupine (hišice). Na nogi je glava s tipalkama, na njuni konici ali ob njiju sta očesi. Premikajo se s krčenjem mišic noge, pri čemer telo nenehno izloča sluz, ki zmanjšuje trenje s tlemi.

Večina polžev ima na hrbtu dobro razvito hišico, izjema so slinarji, ki imajo pod plaščem noge le še ostanke hišice v obliki apnenčaste ploščice, in lazarji, ki imajo pod plaščem apnenčasta zrnca. Tipična polžja hišica ima obliko stožca, ki se zavija okoli ravne središčnice. Vrh je najstarejši, spodnji zavoj pa najmlajši del hišice. Število zavojev se giblje od dva do 16, in sicer tako, da so mlajši zavoji vedno večji od predhodnih. Hišica je zelo spremenljiva; pri nekaterih polžih je v obliki visoke spirale, pri drugih je iz širokih zavojev ali celo popolnoma sploščena.

Hišica je pripravno skrivališče pred plenilci, ki jim počasna žival drugače ne bi mogla dovolj hitro ubežati, in zavetišče pred neugodnimi vremenskimi razmerami. Nekatere vrste kopenskih polžev se namreč v dolgih sušnih obdobjih in pri zelo nizkih ali visokih temperaturah za več mesecev zaprejo vanjo in se prilepijo na podlago s posušeno sluzjo. Iz hišice znova pokukajo in se odpravijo po hrano v vlažnih dnevih in deževnih nočeh. Prehranjujejo se različno: nekateri so plenilci, drugi grizejo rastlinje, tretji precejajo organske delce iz vode, četrti so zajedavci.

Čeprav sta spola pri večini vrst ločena, ima nekaj skupin moške in ženske razmnoževalne organe, pri nekaterih pa se spol med življenjem izmenjuje. Kopenski in rečni polži po oploditvi v tla, pod kamne ali v skalne špranje odložijo sto ali več jajčec. Pri kopenskih se ličinka razvija v jajčecu. Mladi polžki se izležejo po nekaj tednih in takoj zaživijo samostojno življenje. Ponavadi spolno dozorijo po 60 dneh. Morski in sladkovodni polži pa začnejo svoje življenje kot ličinke, ki lebdijo med planktonom in se pozneje preobrazijo v sluzastega plazilca.

In kaj imajo polži skupnega z (nekaterimi) ljudmi? Tudi oni radi spijo. Znanstvenika z Univerze v Torontu sta ugotovila, da veliki mlakarji v njunem laboratoriju deset odstotkov časa predremljejo. Prilepijo se na trdno podlago in mirujejo s povsem sproščenimi mišicami in delno vpotegnjenimi tipalkami. To je prvi zaznani primer spanja pri polžih.