Škofjeloške Cvetke navdušujejo že dvanajst let

Njihovi dresi so se iz rumeno-zelenih pred kratkim spremenili v sodobnejše, belo-modre. Superge so ostale snežno bele, cofi poskočni, zastave vihrave, nasmeški vselej široki. Take so škofjeloške Cvetke, ena najuspešnejših osnovnošolskih navijaških skupin. Pravzaprav na Osnovni šoli Cvetka Golarja obstajata dve navijaški skupini: otroška in mladinska. »Naše Cvetke so tako zelo priljubljene, da me prvošolke, ki so šele dobro prestopile šolski prag, velikokrat sprašujejo, koliko morajo še zrasti, da bodo postale navijačice,« pravi Majda Bertoncelj. Trenerka plesa in gimnastike, hkrati tudi učiteljica športne vzgoje, je na šolo v škofjeloškem blokovskem naselju navijaštvo uvedla pred dvanajstimi leti. Takrat so Cvetke tudi prvič nastopile na državnem prvenstvu. In zmagale.

»Navijaštvo je zelo težak in odgovoren šport. Zahteva veliko treningov, koncentracije in moči,« opiše Majda Bertoncelj in poudari, da je v ozadju nekajminutnega nastopa, ki ga dekleta z neverjetno lahkoto predstavijo na odru, kup trdega dela: »Poleg treningov gimnastike, ki jih imajo enkrat ali dvakrat na teden, dekleta enkrat na teden trenirajo še za nastope. Najboljše tako trenirajo vsaj trikrat na teden. Pomembno je, da so dekleta marljiva. Če na treningu manjka samo ena, ne moremo narediti piramide.«

Pridno na treninge navijačic že nekaj let hodita osmošolki Hana Koman in Urša Štimac. Hana se je Cvetkam pridružila pred petimi leti: »Že zelo zgodaj, ko sem bila stara devet let, sem se odločila za navijaštvo. V prvih razredih sem Cvetke občudovala na šolskih proslavah in nastopih. Sicer pa imam od nekdaj rada šport, saj treniram tudi gimnastiko in balet, zato je bila odločitev, da se pridružim Cvetkam, toliko lažja.« Urša doda: »Navijaštvo mi je hitro postalo všeč, rada tudi nastopam na tekmovanjih. Letos grem prvič na evropsko prvenstvo v Italiji.« Tudi Hana se veseli velikega tekmovanja, sicer pa je na prvenstvu že bila: »Šli smo na Finsko. Tam smo dosti trenirali, a tudi spoznali Helsinke. Prvič v življenju sem videla, kako je, če sonce ne zaide. Posebno doživetje je bilo tudi opazovati druge skupine.«

Z nasmeškom pojasnita še nekaj osnov navijaštva ali cheerleadinga, kot ta šport imenujejo v Ameriki: »Več ko nas je v skupini, bolje je. Tako lahko sestavimo več baz, torej petork. Vsaka baza v zrak dvigne eno navijačico, ki ji rečemo flyerka.« Ameriške izraze je v tem športu težko prevajati, dodata dekleti in nadaljujeta, da so ponavadi v bazi močnejša dekleta, ki laže dvignejo drobno flyerko. Hana še pojasni, da so vaje, ki jih izvajajo, zelo zahtevne: »Težko je, ko vajo delamo prvič, saj je treba vse natančno razložiti, da skupina deluje kot celota. Le tako nam vaja uspe.«

Kako uspešna je mešanica gimnastike, plesa, navijanja, (pre)metov in grajenja piramid, na vsakem nastopu pokažejo gledalci. »Kamor koli pridemo, je publika na nogah. Navdušeni so predvsem tisti, ki prvič vidijo naš nastop. Spodbujanje pa da krila tudi dekletom in tako se ob nastopih sprosti neverjetno veliko energije,« je na dekleta ponosna trenerka Majda.