Tiskane izdaje
Po kitajskih estetskih merilih je lepa majhna ženska dlan. In še manjše stopalo. Ko pa je učiteljica opazila velike dlani in široke nogice svoje šestletne učenke v mali šoli, je v njej takoj prepoznala olimpijsko zlato.
Začelo se je pred desetimi leti, ko so Ye Shiwen prvič vrgli v bazen kot morebiten up takrat še zakrnelega kitajskega plavanja.
Pet let pozneje je bila že razvita plavalka vseh slogov, leta 2010 pa je na domačih mednarodnih tekmovanjih osvojila sedem zlatih, dve srebrni in eno bronasto medaljo.
Že takrat je bilo jasno – Kitajska ima talent.
Ko pa je 16-letna Ye na olimpijadi v Londonu v soboto osvojila zlato medaljo na 400 metrov mešano in dotedanji svetovni rekord izboljšala za več kot sekundo, osebnega pa za celih pet sekund, so se tuji trenerji in športni strokovnjaki kljub temu čudili, kako je to mogoče.
Mala sirena pa je bila samo delno zadovoljna z zmago. Trdila je, da je »še veliko prostora za izboljšave«.
Samo dejstvo, da na zadnjih 50 metrih tekme ni bila hitrejša samo od svojih tekmic, temveč tudi od ameriškega šampiona Ryana Lochta, ki je v svojem zmagovalnem podvigu zadnjo etapo v plavanju prostega sloga preplaval za 17 desetink počasneje, pa je vzbudilo dvome.
A očitno ne gre za klasični doping, saj testi niso pokazali nič sumljivega. Je vse to res samo stvar »idealnega razmerja med močjo in težo«, kot trdijo njeni avstralski trenerji, s katerimi pogosto trenira v Brisbainu, pa je vprašanje, na katerega bodo šele iskali odgovor. Morda več let.
Potem ko je Ye v sredo na 200 metrov mešano osvojila še eno zlato medaljo, je njen oče Ye Qinsong novinarjem priznal, da je njegova hčerka slabe volje. Kljub zmagoslavju, ki ji bo po vrnitvi iz Londona nedvomno zagotovilo topel sprejem, se Shiwen zaradi tekmovanj počuti izčrpana, je izjavil.
»Predvsem pa jo je utrudilo vse to spraševanje zahodnih medijev,« je dodal. »Rekel sem ji, da ji ni treba odgovarjati na novinarska vprašanja o dopingu, ki ji jih postavljajo predvsem iz čiste zavisti – najboljši odgovor bodo njeni še boljši rezultati.«
»Ko je bila v preteklosti kakšna plavalka podobna superženski, se je pozneje izkazalo, da gre za doping,« pa je v intervjuju za britanske medije izjavil John Leonard, izvršni direktor Svetovnega združenja plavalnih trenerjev.
Ko pa je še zadnjih sto metrov tekme, v kateri je Ye postavila nov svetovni rekord, primerjal z »nekaterimi starimi plavalkami iz Vzhodne Nemčije«, se je Kitajska dvignila v obrambo svoje šampionke.
»Negativni komentarji o [Ye] in kitajskih športnikih so znamenje globokih predsodkov in nepripravljenosti zahodnih medijev, da priznajo uspehe kitajskega naroda,« piše uvodnik Global Timesa, časopisa, ki ga izdaja partijski Renmin Ribao
»Če bi bila Ye Američanka, bi bili odzivi povsem drugačni. Michael Phelps je na olimpijadi 2008 osvojil osem medalj, pa ni nihče dvomil o avtentičnosti njegovih rezultatov. Verjetno zato, ker Je Američan.«
Ne samo zato, odgovarjajo športni strokovnjaki. Razlog za dvom so dosedanje slabe izkušnje zaradi dopinga.
Neskaljenemu veselju mlade plavalke ne gre na roko tudi dosedanje ravnanje Kitajske, ki ga lahko z eno besedo imenujemo »skrivnostnost«.
Svetovna javnost je več let z začudenjem, a tudi sumničavo, opazovala kitajske dolgoprogašice, ki jih je treniral kontroverzni Ma Junren in jim na vseh tekmovanjih zagotovil zlato in srebro.
Ma je na vsa vprašanja, kako se to doseže, ponujal enak odgovor: »Želvja juha.« Ravno tako kot zdaj nekateri kitajski športni funkcionarji je tudi on krivil zahod, ker ne more prenesti kitajskega uspeha.
Trdil je, da ni kriv za zahodno nevednost, ki ne pozna tradicionalne umetnosti kombiniranja trav in zdravilnih sestavin v magično sredstvo za izboljšanje športnih rezultatov.
Ko je bilo šest njegovih deklet od 27 športnikov pred olimpijado v Sydneyu leta 2000 diskvalificiranih, ker so bile analize krvi pozitivne, je še naprej branil svojo metodo.
Dvomi o pristnosti uspehov mlade športnice pa seveda niso niti malo prijeten odziv na pojav nove zvezde, še toliko bolj, ker so bili kitajski športniki, odkar so prišli v London, že kakih stokrat testirani.
Zato sta Ye Shinwen v bran stopila ne samo njen glavni trener, ki ji je, kot pravi, pred desetimi leti rekel, da bo olimpijska in svetovna rekorderka, temveč tudi lord Colin Moynihan, predsednik britanskega olimpijskega združenja.
Ye Shiwen je, pravijo njeni trenerji, sramežljiva in nekoliko vase zaprta, zato je tolikšna pozornost medijev zanjo še bolj neprijetna.
V njenem rodnem Hangzhouju je že izobešeno geslo: »Praznujmo zmago naše Ye Shiwen, ki je na olimpijadi pogumno osvojila dve zlati medalji in naši državi in narodu prinesla slavo!«
Kitajski športni časopis Titan pa o njenih rezultatih piše brez dvoma. Članek je kot ironičen odgovor na dvome zahoda naslovljen: »Ye Shiwen je poživilo za kitajski narod.«
