Tiskane izdaje
V sedemdesetih letih so okoli Velenja rasle vrstne hiše za takrat že malo bolje preskrbljene delavce, inženirje in uradnike. Šaleška dolina je delovno silo vseh stopenj izobrazbe vabila s službami, družbenimi stanovanji in ugodnimi posojili za gradnjo tipskih hišic. Za današnji okus in potrebe so na prvi pogled morda malce utesnjene, čeprav mlada družina, ki nas je povabila v goste, ne misli tako. Na povabilo velenjskega arhitekta mlajše generacije in njegove soproge, pravnice, smo si ogledali eno izmed takšnih prenovljenih hiš na velenjski Gorici, v kateri lastnika prebivata skupaj z osemmesečno hčerko.
Pravzaprav gre za dve povezani hiši. V končno vrstno hišo so se pred leti priselili stari starši enega izmed zakoncev, starši so jo nato prizidali, zdaj pa oni živijo v eni polovici in mlada družina v drugi. Ko so se odločili za prenovo, si niso želeli slovenske klasike z mladimi v eni in starimi v drugi etaži. Zato so obstoječo hišo v projektu prerezali kot salamo, naredili ločena vhoda, staršem pustili klasično ureditev, sebi pa je mlada družina privoščila temeljito prezidavo, že skoraj novogradnjo. Od stare polovice hiše so ostali samo priključki in nosilni zidovi, vse drugo so porušili. Zakonca se v prostem času ukvarjata z raziskovanjem in promoviranjem kulturne dediščine Šaleške doline, zato je takšne elemente najti tudi med notranjo opremo njihovega domovanja.
Da se nista odločila za novogradnjo, temveč prenovo obstoječega doma, je pretehtala bližina mestnega središča, glavne ceste proti Koroški in v Savinjsko dolino. Ker je tik ob hiši lokalna cesta, sta stavbo in bivalne prostore usmerila proti atriju na nasprotni strani. Hkrati sta želela veliko svetlobe, če je le mogoče, naravne, pa čeprav na račun velikosti prostorov. Hiša zato dobiva dnevno osvetlitev skozi obsežne steklene površine z vzhoda in zahoda ter skozi strešna okna in solarne cevi, ki so dolge tudi po tri metre. Zaradi tega se v domu dnevna svetloba spreminja enako kot v okolici; ob sončnem dnevu ga osvetljuje bela svetloba, zjutraj in ob sončnem zahodu pa rdečkasta. Ker si vhod v hišo in izhod v atrij ležita nasproti, pogled izpred vhoda zajame celotno globino hiše, potuje prek atrija in se ustavi na zeleno obrasli steni na nasprotni strani, ki zakriva pogled na hiše v naslednji vrsti. Zvečer med bivalnim prostorom in vežo potegnejo lamelne zavese, da ustavijo zvedave poglede z ulice ter zaprejo steklena drsna vrata na verando, da zmanjšajo toplotne izgube.
Čeprav prostori niso veliki, zaradi njihove zračnosti v hiši ni občutka, da bi bila majhna. To je mogoče opaziti samo z zunanje strani. V delno poglobljeni spodnji etaži so garaža, garderoba, delovna soba s knjižnico in klet s shrambo, ki so jo izdolbli pod atrijem. V srednji etaži so vhod z vežo, skupni prostor, ki obsega hodnik, dnevni in jedilni prostor ter kuhinjo, ločeni pa so kopalnica, stranišče in spalnica za zakonca. Iz skupnega prostora v srednji etaži vodijo v spodnjo in zgornjo etažo zavite kovinske stopnice iz preprostih kosov, ki so jih zvarili na kraju samem tako, da ne zastirajo pogleda skozi hišo. V zgornji etaži so podest nad bivalnim prostorom, dve otroški sobi in kopalnica s straniščem.
Nekaj površine so pridobili, ko so se odrekli balkonu stare hiše in sleme dvignili za meter. Največ zunanjih površin je obloženih s patiniranim bakrom, bakra pa je veliko tudi v notranjosti - denimo na stropu dvoetažnega bivalnega prostora in na stropu kletne shrambe ... Zunanja stena, ki je obrnjena proti atriju, je obložena z rdečim perzijskim travertinom. Kamnite plošče so v hotaveljskem Marmorju površinsko obdelali na več načinov, s čimer so dobili različne videze in barve. Čeprav je bila hiša dokončana šele lani, deluje fasada nekoliko obrabljeno, starinsko, a lastnika pravita, da sta želela doseči prav takšen učinek. Drugi deli fasade so ostali beli, bel je tudi zid v atriju, ki ločuje parcelo od sosednje hiše. Vse bele zidove so dali poslikati z močno povečanim tapetnim vzorcem v sivozeleni barvi.
V notranjosti je na stenah temno siv hotaveljski apnenec, kamin je obložen z brečo v odtenkih bele kave, prav takšne barve je kamen, iz katerega je velika jedilna in delovna miza nasproti kuhinje. Topli kamniti toni se nadaljujejo v kleti, kjer rdeča breča iz Brazilije ločuje delovni kabinet in knjižnico od garaže, v katero kuka ozko in visoko okno - da je vselej vidno, ali je družinski avto doma.
Še ena posebnost Šaleške doline je značilna za hišico na Gorici. Tako kot vsa dolina se tudi mlada družina ogreva s toplovodom, ki ga grejejo z odvečno toploto iz šoštanjske termoelektrarne. Zato posebnih skrbi glede ogrevanja ni, v hiši pa so posebnost nizkopretočni radiatorji, ki so zato ogromnih mer, praviloma ozki, a segajoči do stropa in tako tudi sami zase dekorativni element. Tla v srednji etaži so obložena s parketom iz evropskega oreha, v zgornji etaži s parketom iz hruškovega lesa, v spodnji etaži pa s tehničnim parketom. Vsa vrata so v orehovem furnirju.
V tem ponorelem svetu, razlagata mlada lastnika, sta želela imeti veliko različnega kamna. Kamen izraža trajnost in stabilnost, izbrane barve pa toplino in domačnost. Čeprav je v hiši na izjemno majhni površini zbranih zelo veliko različnih materialov, barv in odtenkov, dom ne deluje prenasičeno. Takšnega občutka ne zbudi niti neoklasicistični lestenec, ki se izpod stropa spušča nad jedilno mizo in so ga morali pripeljati kar iz Milana ter sestaviti na kraju samem.
Iz Delove priloge Deloindom
