Tiskane izdaje
Nazadnje so konec prepovedi poskušali doseči škotski homoseksualci, ki so pokrajinske poslance prepričevali, da so tovrstne omejitve diskriminatorne, ker da ne veljajo za prav tako rizične heteroseksualce, ki ne skrbijo za varni seks. Pri tem so se sklicevali na odpravo podobnih prepovedi v Franciji, Italiji in Španiji. Toda ni jim uspelo. Predstavniki škotskega zavoda za transfuzijo so pred pokrajinskim parlamentarnim odborom za peticije zatrdili, da se število okužb z virusom HIV med homoseksualci povečuje in da je selekcija krvodajalcev potrebna. V njihov prid govori tudi statistika, da so lani na Škotskem kar 86 odstotkov vseh novih okužb z virusom HIV odkrili med homoseksualnimi moškimi.
Zadostuje že en sam odnos
Prepoved, ki velja v večini držav, tudi v Sloveniji, moškim, ki imajo ali so imeli spolne odnose z drugimi moškimi, ne dovoljuje darovati krvi. Kakor je britanski medijski korporaciji BBC povedal dr. Brian McClelland iz škotskega zavoda za transfuzijo, »niti najnatančnejši testi za hepatitis in HIV, s katerimi pregledajo vso darovano kri, ne morejo popolnoma izključiti nevarnosti okužbe«.
Ameriška agencija za hrano in zdravila FDA je po izbruhu aidsa v ZDA v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prepovedala krvodajalstvo za vse moške, ki so seksali, četudi le enkrat, z moškim od leta 1977. Svojo odločitev je utemeljevala z argumentom, da imajo homoseksualci več možnosti, da dobijo in prenašajo virus HIV in hepatitis.
FDA in podobne agencije drugod po svetu pravijo, da so pripravljene ublažiti sedanje predpise, da bi, denimo, homoseksualcem, ki najmanj eno leto niso imeli spolnih odnosov z moškim ali so jih testirali na HIV/aids in so bili negativni, dovolili darovati kri, vendar v isti sapi dodajajo, da ni dovolj trdnih dokazov, da je v tako kratkem času mogoče z gotovostjo izključiti nevarnost okužbe.
Pravila slovenskih krvodajalskih akcij
Zavod za transfuzijsko medicino (ZTM), ki v Sloveniji skrbi za zbiranje krvi, na spletni strani med napotki našteva tudi, kdo nikoli ne sme darovati krvi: ljudje, okuženi z virusom HIV, in njihovi spolni partnerji, ljudje, ki so si kadar koli vbrizgavali mamila, moški, ki so imeli spolne odnose z drugimi moškimi, ljudje, ki za spolne odnose prejemajo plačilo ali drogo, in ljudje, okuženi z virusom hepatitisa. Vsak potencialni darovalec mora najprej izpolniti vprašalnik, na podlagi katerega se strokovno osebje odloči, ali je primeren za krvodajalstvo. Za začetek mora biti zdrav, star od 18 do 65 let in tehtati najmanj 50 kilogramov.
Kakor je povedala prim. Irena Bricl, dr. med. z zavoda za transfuzijo Slovenija kot članica Evropske unije upošteva evropsko in domačo zakonodajo, ki velja na tem področju. Slovenski zakon o preskrbi s krvjo iz leta 2006 in podzakonski akti določajo, kdo je lahko in kdo ne more biti krvodajalec: »Moške, ki imajo spolne odnose z moškimi se odklanja.«
Varnost pacientov in krvodajalcev
Odklanja se vse skupine s povečano možnostjo prenosa okužb, ki se prenašajo s krvjo. »Naša naloga je zaščititi krvodajalca in pacienta, ki kri dobi. Vse organizacije, ki se ukvarjajo s krvodajalstvom, se držijo načela, po katerem je bolnikova pravica, da prejme varno kri, nad pravico krvodajalca, da daje kri. In tu nastopimo mi, da strokovno presodimo, kdo sme dati kri,« pojasnjuje specialistka transfuzijske medicine Irena Bricl. Na zavodu zavrnejo od osem do deset odstotkov potencialnih krvodajalcev. Razlogi so različni: od telesne teže, starosti, bolezni, jemanja zdravil do piercingov in tetovaž.
»Smo člani European Blood Alliance, zveze evropskih krvnih bank, ki nas obvešča o pritiskih, do katerih prihaja. O vseh stvareh se usklajujemo, tudi z Američani, ki imajo svojega predstavnika pri EBA,« je povedala Briclova. Protestnih akcij v Sloveniji se ne spomni. »Nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek nas je le opozoril, da ne smemo govoriti o homoseksualcih, ampak moramo uporabljati termin moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Ne gre za to, da bi razkrivali spolno življenje posameznikov, temveč za to, da zaščitimo krvodajalca in pacienta.«
V Sloveniji izvajajo t. i. NAT-testiranje, pri katerem iščejo nukleinske kisline virusov, s čimer so izjemno skrajšali diagnostični čas za posamezne viruse. »Kri še nikoli ni bila tako varna, kakor je zdaj. A seveda vedno obstaja možnost prenosa virusov ali še neznanih agensov,« dodaja Briclova. Zato je treba na vprašalnik za krvodajalce odgovarjati po resnici, da lahko skupaj z varno predelavo krvi in s testiranjem zagotovimo največjo možno zanesljivost, pravi. Seveda pa je treba računati tudi na moralno odgovornost krvodajalca, da se ne zlaže.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela!
