Zrcalnorefleksni fotoaparati: vse manjše razlike in vse težja izbira

Ljubljana – Proizvajalci zrcalnorefleksnih fotoaparatov so se v zadnjem času znašli v težkem položaju. Vse bolj jim namreč zmanjkuje argumentov, s katerimi bi morebitne kupce prepričevali, naj si namesto kompaktnega aparata priskrbijo nekaj »resnejšega« oziroma naj zamenjajo nekaj let star model z novim. Za fotografe pa to pomeni, da danes za razmeroma malo denarja dobijo odličen fotoaparat, vprašanje je samo, ali so poceni zrcalnorefleksni modeli res najpametnejši nakup.

Canonov 600d je naslednik lanskega 550d, ki je v ljubiteljski razred zrcalnorefleksnih aparatov prinesel več tehnoloških lastnosti dražjih modelov. Navduševal je predvsem z zelo dobro kakovostjo fotografij pri slabi svetlobi, nekoliko pa je razočarala kakovost (plastičnega) ohišja. Letošnji model gradi na tehnologiji lanskega in je pravzaprav zgolj osvežitev Canonove kolekcije, da morebitnim kupcem ne ponujajo predolgo istega aparata. Po večini tehničnih lastnosti sta aparata enaka, edina opazna in za fotografiranje pomembna razlika je vrtljiv zaslon pri 600d. Ta lahko pomaga pri fotografiranju nekaterih motivov (makroposnetki rastlin, avtoportreti, fotografiranje »iz roke«), vendar imamo glede dejanske vrednosti takega zaslona dva pomisleka. Živi ogled (live view) motiva na zaslonu (namesto v kukalu) ni tako izpopolnjen kot pri tekmecih. Ostrenje v tem načinu je namreč počasno in glasno, nekajkrat nas je celo zaskrbelo za objektiv, ki je tako ropotal in pokal, da nismo vedeli, ali bo prenesel napor celotnega procesa. Drugi pomislek pa je, da zrcalnorefleksni aparati pač niso mišljeni za tovrsten način fotografiranja. Njihovo mesto je ob očesu fotografa. In ker Canon za novi model zahteva več kot dvesto evrov več kot za starega, ki je še vedno v prodaji, boste torej plačali to razliko zaradi vrtljivega zaslona.

Fotografije obeh modelov so namreč enake, in čeprav se je v primerjalnem testu 600d odrezal zelo dobro – vse do vrednosti iso 3200 imajo fotografije dokaj malo šuma, ta je res opazen šele pri iso 6400 – ga težko priporočimo. Je namreč krepko najdražji med primerjanimi aparati, vendar nima nobene opazne prednosti ne pred bistveno cenejšim predhodnikom ne pred nikoni ali sonyji iz tega razreda zrcalnorefleksnih aparatov. Canonova prednost je sicer preprosto in lahkotno upravljanje (zaradi najbolj logičnih menijev in dobro premišljenih tipk na ohišju), snemanje video posnetkov mu gre prav tako dobro od rok, čeprav se tudi tu lahko pokažejo težave z živim ogledom.

Nikon d3100

Ta čas najcenejši zrcalnorefleksni model v Nikonovi ponudbi je verjetno največje presenečenje tokratnega preizkusa. Po tehničnih lastnostih namreč na prvi pogled zaostaja (»zgolj« 14 milijonov pik v primerjavi s 16 milijoni pri zmogljivejšem nikonu in sonyju ter 18 milijoni pri canonu, slabši zaslon, najmanj posnetkov na sekundo, občutljivost tipala le do iso 3200, manj fotografskih in video nastavitev), toda pri vsakdanji uporabi se zaostanek le redko pozna. Cenejši nikon je lahek, hiter in prijeten aparat, ki dela kakovostne fotografije. Vse do najvišje občutljivosti komaj kaj zaostaja za dražjim modelom istega proizvajalca, včasih so fotografije, posnete z d3100, celo bolj čiste, kar pripisujemo temu, da se pri d5100 na enako velikem tipalu gnete dva milijona pik več.

Pohvalo si d3100 zasluži za živi ogled, ki deluje precej bolje kot pri canonu, kar pomeni hitreje in tiše. Zato smo pri nikonu večkrat preklopili v ta način in fotografirali nekoliko bolj nekonvencionalno, čeprav naj bi nas k temu pravzaprav spodbujal canon z vrtljivim zaslonom. Visokorazločljivostni video je pri d3100 podobno kvaliteten kot pri drugih modelih s tokratnega preizkusa, le nekoliko manj nastavitev je na voljo. Všeč pa nam je, da pri ločljivosti 1280 x 720 (ta je po našem mnenju najbolj uporabna) ponuja 30, 25 ali 24 slik na sekundo, medtem ko jih canon 60 ali 50, kar sicer lahko pomeni bolj gladek video, a tudi precej večje datoteke. Nikon d3100 za svojo ceno (v Nemčiji se ga da kupiti še ceneje kot pri nas) ponuja največ med vsemi preizkušenimi aparati.

Nikon d5100

Dražji in zmogljivejši Nikonov model ni zgolj »nadgradnja« cenejšega z nekaterimi funkcijami, temveč je vsaj del tehnologije v njem drugačne. Med drugim tipalo s 16 milijoni pik (namesto 14 milijonov pri d3100), kar pa v praksi ne prinaša veliko prednosti. Podrobnosti na fotografijah ni bistveno več, šuma pa je včasih celo več. Zato pa je aparat hitrejši od svojega cenejšega tekmeca, ponuja več nastavitev in – tako kot canon – vrtljiv zaslon. Zaradi dokaj spodobnega živega ogleda je ta celo uporaben. Na žalost nikoni še vedno zaostajajo glede priročnosti. Za marsikatero funkcijo je treba skočiti v menije ali pritiskati več tipk naenkrat, medtem ko jo pri canonu dosežemo s pritiskom na eno tipko ali priročno bližnjico. Od cenejšega modela je d5100 nekoliko težji, a ne bistveno. Tako kot vsi aparati na preizkusu ima izhod hdmi, prek katerega lahko na ploskem televizorju neposredno prikažemo fotografije ali video posnetke.

Sony alpha 55

Pri Sonyju se trudijo bolj poseči na trg fotoaparatov dslr že od leta 2006, ko so prevzeli fotografsko dediščino Konice Minolte, vendar doslej niso bili prav uspešni. Canon in Nikon sta pri poklicnih in drugih zahtevnejših fotografih preveč utrjena, da bi jih lahko prepričali v zamenjavo sistema. Nekdanjim uporabnikom Minoltine opreme (predvsem objektivov) so v zadnjih petih letih namenili samo tri resnejše modele (A700, 850 in 900), »neopredeljenih« fotografov pa večinoma niso znali prepričati, saj so bili njihovi preprostejši modeli po ceni in zmogljivostih preveč podobni konkurenčnim izdelkom.

Sonyjeva fotoaparata alpha 33 in 55 sta – podobno kot brezzrcalni nexi – nekoliko drugačna poskusa. A55 je kot edini dslr na trgu opremljen z elektronskim iskalom (ostali imajo optično). Polprosojno zrcalo (pellix) mu omogoča zelo hitro proženje (do deset posnetkov na sekundo) ter močno izboljšano ostrenje pri živem ogledu in snemanju videa (ostrenje je skoraj enako hitro kot pri fotografiranju, čemur se tekmeci ne približajo). Hkrati so Sonyjevi inženirji pri zadnji generaciji svetlobnih tipal končno zmanjšali zaostanek pri fotografiranju v šibki svetlobi, zato A55 kot prvi sony zajame uporabne posnetke tudi pri občutljivosti iso 6400.

Vendar prinaša Sonyjev odmik od tradicionalne zasnove dslr tudi nekaj posebnosti, ki utegnejo zmotiti tradicionalne fotografske uporabnike. Elektronsko iskalo kljub informativnosti in kakovostni sliki zajame manj podrobnosti od optičnega (zlasti pri šibki svetlobi). Manjše ohišje pa je prineslo šibkejšo baterijo, ki ni združljiva s prejšnjimi alphami in po zmogljivosti ni konkurenčna drugim preizkušenim modelom. Kljub omenjenim pomanjkljivostim je A55 ena zanimivejših novosti na fotografskem trgu, dobro prilagojena snemanju videa in namenjena fotografom, ki radi eksperimentirajo z elektronskimi »gedžeti«.

Katerega izbrati?

Trije od štirih preizkušenih modelov pomenijo dober nakup. Največ za svojo ceno ponuja nikon d3100. Manjka mu nekaj naprednejših funkcij, toda za 600 evrov (ali celo manj) verjetno še nikoli ni bilo na voljo tako izpopolnjenega zrcalnorefleksnega modela. Za kogar so omejitve cenejšega nikona prehude, lahko poseže po 150 evrov dražjem d5100. Sonyjeva alpha 55 je zanimiva predvsem za akcijske fotografe (deset fotografij na sekundo) in za snemanje videa, medtem ko je canon 600d glede na konkurenco predrag. Veliko boljši nakup je njegov predhodnik 550d. Toda za večino ljubiteljskih fotografov bo bolj primeren eden od brezzrcalnih modelov (olympus epl-2, panasonic g2 ali gf2, sony nex5 ali samsung nx10). Ti so namreč manjši in lažji, fotografsko pa zelo malo zaostajajo za vstopnimi zrcalnorefleksnimi modeli.