Tiskane izdaje
Zdaj se je v prepričevanje kupcev, da so aparati brez zrcala, a z izmenljivimi objektivi fotografska prihodnost, vključil še Nikon. Poleg tega so vsi ponudniki v tem segmentu nedavno predstavili nove modele, zato tokratni primerjalni preizkus tovrstnih aparatov. Zanj nam je uspelo dobiti skoraj vse novosti, razen Samsungovega modela nx 200. Preizkusili smo osem fotoaparatov - nikona j1 in v1, olympuse e-pm1, e-pl3 in e-p3, panasonica gf3 in g3 ter sony nex 5n.
Nikon 1
Od dveh tradicionalnih fotografskih velikanov je Nikon prvi vstopil na novo področje, na Canonovo potezo čakamo. Nikonovi predstavniki nas prepričujejo, da aparati nikon 1 ustvarjajo novo kategorijo, čemur pa težko pritrdimo. Koncept je namreč enak - ohišje, ki spominja na kompaktne modele, in razmeroma majhni izmenljivi objektivi. Od drugih se razlikuje predvsem po velikosti tipala. Nikonovo je namreč manjše, kar naj bi omogočalo tudi manjše objektive. Vztrajanje pri »novem segmentu« je predvsem posledica tega, da se pri Nikonu niso odločili za uporabo tipal iz zrcalnorefleksnih aparatov, tako kot pri Sonyju, saj nočejo ogroziti tega trga. Zato poskušajo prikazati, da so novi aparati namenjeni povsem drugim kupcem kot zrcalnorefleksni.
V resnici je Nikon lahko v zadregi, ker je njegov vstopni zrcalnorefleksni model d3100 cenejši od vstopnega brezzrcalnega j1, s prvim pa lahko delamo precej kakovostnejše fotografije in tudi video lahko snemamo povsem primerljivo. Kljub temu so nas fotografije, ki smo jih posneli z modeloma j1 in v1, prijetno presenetile. Tako glede podrobnosti kot glede kvalitete in šuma pri večji občutljivosti (iso 1600 in več) so namreč povsem primerljive z vsemi aparati iz sistema m4/3. Pri tem verjetno pomaga odločitev inženirjev, da so se uprli skušnjavi in število pik obdržali na desetih milijonih. Morda bo tako tudi v prihodnjih generacijah, saj Nikonovi predstavniki namigujejo, da se bodo posvetili dodatnemu manjšanju ohišij in pospešitvi delovanja.
Že zdaj naj bi bila prav hitrost ena od največjih prednosti teh aparatov. To se še najbolj pozna pri ostrenju in pri funkciji, ki zmore v zelo kratkem času zajeti do 60 zaporednih slik, od katerih ohrani pet »najboljših«. Ta funkcija daje kar dobre rezultate, brez nje pa smo občasno opazili, da končne fotografije kljub dovolj visoki nastavitvi občutljivosti tipala in na videz dobremu delovanju optične stabilizacije niso bile popolnoma ostre. Aparata sta imela težave tudi pri ostrenju v slabši svetlobi. Motilo nas je še, da je zajeta fotografija pogosto izpadla povsem drugače, kot je aparat obljubljal, ko smo izbirali in ostrili motiv.
Delo z obema modeloma je prijetno, saj sta dokaj kompaktna, večji v1 ima tudi zelo uporabno elektronsko iskalo. Žal pa je kar težak in nima dobrega oprijema. Snovalci niso omogočili dostopa do najbolj pogostih nastavitev s funkcijskimi tipkami, zato je treba kar pogosto v izbirnike, če ne želimo vsega prepuščati avtomatiki. Od objektivov nas je najbolj prepričal fiksni 10-mm (kar preračunano pomeni 27 mm) z največjo zaslonko f/2.8, vendar bo moral Nikon za naprednejše uporabnike pripraviti še kakšen svetlobno močnejši in optično prepričljivejši zum. Modela j1 in v1 tudi predpostavljata nepotrebno vnaprejšnje odločanje. Cenejši ima vgrajeno bliskavico, nima pa nastavka niti za zunanjo bliskavico niti za elektronsko iskalo. Pri dražjem je bliskavica lahko zgolj zunanja. Video? Zelo spodoben, celo v slabi svetlobi, med snemanjem je mogoče tudi fotografirati, medtem ko funkcija, ki zajame dve sekundi videa (brez zvoka) in fotografijo, nima prave uporabne vrednosti.
Nikonova aparata v celoti gledano nista napačna. Sta tipična predstavnika vmesnega razreda, saj omogočata več kot kompaktni modeli, če to znate izkoristiti, in manj kot zrcalnorefleksni. Pod črto pa razen občasno uporabnega hitrostnega zajemanja fotografij ne prinašata ničesar res novega, poleg tega je njuna cena glede na konkurenco v brezzrcalnem in tudi drugih segmentih nekoliko previsoka.
Panasonic in olympus (m4/3)
Začetki brezzrcalne pobude m4/3 so bili spodbudni. Olympus in Panasonic sta ustvarila nov fotografski segment, ki je na Japonskem in v ZDA hitro pridobival tržni delež. Na trgu sta imela dve leti naskoka pred konkurenčnima sledilcema - Samsungom in Sonyjem, ki sta morala v prvi generaciji izdelkov odpraviti precej začetniških napak (uporabniški vmesniki, obdelava signala ...). Uporabniki sistema m4/3 so imeli na voljo največ objektivov in dodatne opreme, kakovost posnetkov pa je bila vsaj pri nižjih občutljivostih iso primerljiva z vstopnimi zrcalnorefleksnimi modeli. A teh prednosti nista najbolje izrabila.
Tretji generaciji Olympusovih (ep3, epl3 in epm1) in Panasonicovih fotoaparatov (g3 in gf3) potrjujeta, da sta se proizvajalca odločila vztrajati pri strategiji malih izboljšav. Predstavljeni modeli so zato nekoliko hitrejši od predhodnikov (zlasti ostrenje), se bolje znajdejo v slabih svetlobnih razmerah in imajo boljše videozmogljivosti (pri čemer je panasonic opazno boljši). Večjih tehnoloških presežkov ni, saj so v skoraj vseh fotoaparatih vgrajena skoraj enaka 12-megatočkovna tipala kot v prvi generaciji (le panasonic g3 uporablja novejše 16-megatočkovno). Enaka je ostala tudi uporabniška filozofija, po kateri se modeli m4/3 delijo na dva osnovna tabora: dražje izdelke (ep3 in g3), namenjene fotografsko zahtevnejšim uporabnikom (dostopnejše nastavitve, robustnejša izdelava), in manjše aparate (epm1 in gf3), ki se spogledujejo z žepniki (manjša ohišja, nastavitve skrite v izbirnikih).
Največja pridobitev tretje generacije zato niso fotoaparati, ampak Olympusova nova, svetlobno močna objektiva s fiksno goriščno razdaljo 12 in 45 mm (ustrezno 24 in 90 mm). Z njima si lastniki m4/3 končno lahko sestavijo priročne fotografske komplete, kakršne so nekoč cenili uporabniki Leicinih in Contaxovih »rangefinderjev«, ter iz sistema iztisnejo največ, kar trenutno ponuja. Zaradi večje svetlobne moči je treba pozneje poseči po višjih nastavitvah iso, hkrati so objektivi še vedno odločilen dejavnik pri končni kakovosti posnetka (risbi, ostrini, kontrastu ...).
Nova izdelka potrjujeta, da so objektivi še vedno glavna (in edina?) konkurenčna prednost m4/3 pred drugimi brezzrcalnimi tekmeci. Vendar to danes ni več dovolj.
Sony nex 5n
Ko smo lani preizkušali prvo generacijo Sonyjevih brezzrcalnih fotoaparatov nex, smo zapisali, da so njihovi inženirji zasnovali tehnološko zelo napreden izdelek, ki je imel dve veliki slabosti: zelo »nefotografski« uporabniški vmesnik in hudo pomanjkanje objektivov. Podobne ugotovitve lahko ponovimo tudi tokrat.
Tehnološko nas je Nexova petica znova navdušila. Njeno 16-megatočkovno tipalo aps-c je trenutno med najboljšimi na trgu in se lahko primerja z naprednimi modeli dslr (uporabne posnetke je mogoče zajeti celo na iso 12.800). Zajem videa je odličen (s sonyjem se med preizkušenimi fotoaparati lahko kosa samo panasonic g3), uporabne so tudi možnosti panoramskih posnetkov, fotografiranja v načinu hdr in zajemanje do deset posnetkov na sekundo. Kot dodatna oprema je prvič na voljo zmogljivo zunanje elektronsko iskalo (evf), ki omogoča delo pri močni dnevni svetlobi in olajša uporabo starejših objektivov, saj je ročno ostrenje v iskalu zelo natančno in precej hitrejše kot na zaslonu.
Vendar je zaradi zasnove ohišja večina vseh nastavitev - tudi najpogostejših - še vedno dosegljiva le v izbirnikih, kar zelo upočasni fotografsko delo. Ponudba objektivov je za zdaj zelo omejena, čeprav je mogoče z ustreznim pretvornikom uporabljati tudi objektive za Sonyjeve zrcalnorefleksne alphe. Priložen objektiv 18-55 ne izrabi kakovosti tipala, prav tako ne 16-milimetrska »palačinka«, ki pri odprti zaslonki zelo nazorno pokaže svoje optične omejitve. Veliko tipalo pa narekuje izdelavo večjih objektivov, ki lahko na malem nexu hitro postanejo precej nerodni in odvrnejo kupce, ki v brezzrcalnih modelih iščejo predvsem priročnost.
Kljub omenjenim pomanjkljivostim nex 5n ne skriva Sonyjevih velikopteznih načrtov. Prihajajoči nex 7 je po zmogljivostih in ceni namenjen precej zahtevnejšim uporabnikom kot drugi brezzrcalni fotoaparati, prav tako novi objektivi. Vprašanje je le, ali lahko napredni brezzrcalni fotoaparati kdaj presežejo potrošniški segment in postanejo resna fotografska orodja. Če je to sploh njihov namen.
Za koga?
Ravno to pa je največje vprašanje, ki se zastavlja pri novem segmentu. Komu so ti aparati namenjeni? Menda uporabnikom, ki želijo nekaj boljšega od kompaktnih modelov, vendar potem pridejo v poštev predvsem manjši in cenejši brezzrcalni. Takoj ko želimo več - elektronsko iskalo, boljšo baterijo, robustnejše ohišje, svetlobno močnejše objektive - večina cenovnih in velikostnih prednosti pred zrcalnorefleksnimi modeli odpade.
