Tiskane izdaje
Stojiš in veslaš. To je to. V korporativnem svetu bi dejali, da gre za diverzifikacijo poslovanja, medtem ko bi v spodobnejšem svetu posoških vodnih športov rekli, da gre za prijetno popestritev klasične ponudbe, ki jo sestavljata rafting in kajak. Stand-up paddling je havajski modni val, ki je segel vse do Trnovega ob Soči.
SUP je okrajšava angleškega poimenovanja športa, ki je v osnovi tako preprost, kakor se sliši. Stojiš na deski podobnem rekvizitu in veslaš – na mirni ali divji reki, jezeru ali morju. No, zahtevnost pa si bo izbiral vsak sam. Šport izvira s Havajev, kjer so najprej učitelji deskanja na deski poprijeli še za veslo. V pokončni drži so namreč precej bolje videli svoje učence in jih laže dosegli, kadar jim je bilo treba pomagati. Hkrati pa so ugotovili, da je veščino pravzaprav precej lahko osvojiti. In tako se je začel globalni razmah športa ter pred nekaj leti dosegel tudi vode stare celine.
Bilo bi čudno, če nove ponudbe ne bi našli v Posočju. Čeprav kajakaštvu in raftanju bržkone nobena izmed novih aktivnosti ne bo prevzela primata, je SUP prijetna popestritev. Že tretje leto ga ponuja družba Alpin Action iz Trnovega ob Soči. »Za zdaj ga ne izvajamo množično, vendar smo zadovoljni,« je povedal direktor podjetja Pietro Linda, Tržačan, ki je poleg številnih domačinov pionirsko razvijal ponudbo posoških vodnih športov.
Stabilnejše, kot se zdi
Preden človek prvič preizkusi neko aktivnost, so občutki vedno mešani, saj se prijetna pričakovanja križajo z nevednostjo in – bodimo odkriti – strahom. Večjim ali manjšim. Nekega poletnega dne smo se v družbi postavnega Argentinca Fabiana, bledokožne Čehinje Beti in radoživega slovenskega vodnika Gregorja podali k Soči, da preizkusimo to zadevo. Na kraju, imenovanem Kreda, bistra alpska reka mirno naredi zadnji ovinek, preden se razbesni po brzicah proti Trnovemu. Dober kraj za učenje.
S popolno opremo – čelado, rešilnim jopičem in v neoprenu – sem čakal na »briefing«. Del vseh vodnih aktivnosti je namreč daljši pogovor, kaj lahko in česa ne smemo storiti, kaj v takšni in drugačni situaciji ... »Najprej se daj na kolena na desko, šele potem vstani,« mi je dobrohotno svetovala Čehinja, medtem ko je Fabian že veselo razkazoval svoje spretnosti in zabaval raftarje, ki so kot tanki drseli mimo nas. Ko sem se spravil pokonci, sem začutil, da je položaj na deski v nasprotju s pričakovanji precej stabilnejši, kar prijetno vpliva na samozavest. Toda občutek je kmalu pokvaril Fabianov klic: »Emmm, ne sili preveč v tok, da te Soča že na začetku ne potegne v brzice.« Z bržkone kislim nasmeškom sem hočeš nočeš moral preveriti tudi veslaške sposobnosti v stoječem položaju, potem ko je začela Soča občutneje žgečkati tisto plastiko pod nogami. In glej ga zlomka, šlo je, kamor sem hotel.
Fitnes z veliko začetnico
Z Gregorjem sva se nato začela boriti s tokom in se odpravila proti nekaj kilometrov oddaljeni Srpenici. Ko je začel pot teči s čela proti konici nosu, sem vedel, da prav daleč ne bo šlo – po nekaj sto metrih veslanja. SUP je namreč izjemna fitnes naprava, na kateri delujejo prav vse mišice, ki jih premoremo. Oprostite za primerjavo, toda položaj na deski je dokaj podoben opravljanju velike potrebe v naravi, le da je človek za odtenek bolj vzravnan. Noge so mehkejše, da se laže lovi ravnotežje. Na mirnih rekah to ne bo težava, Soča pa je zagotovo večji izziv. Kmalu sem ugotovil, da me moj nekdaj mladostni in športni »six-pack«, ki že dalj časa doživlja uspešno preobrazbo v »one-pack«, prijetno boli. In bil zadovoljen. Kajpak ni trajalo dolgo, ko so mi tudi roke dajale vedeti, da lahko o kakšni Srpenici zgolj sanjam. Takšen cilj bi si postavili le najbolj jekleni.
Prijetnejše je bilo igračkanje z reko, ki ji iz vode štrleče skale ustvarjajo večje in manjše tolmune. Tam se tok meša, kar primerno viša zahtevnost izkušnje. »Silim te ne,« me je s pogledom proti beli peni, ki se je ustvarjala pred spoštovanja vredno veliko skalo, povabil vodnik, da sprejmem dotlej največji izziv. Mogoče bi se celo opogumil, če ne bi on sam izginil v vodi, še preden mu je uspelo do konca izustiti očitno nespodobno povabilo. Toda občutek je vseeno ostal prijeten. Z vožnjo s tokom je postalo vse skupaj precej lažje. Pri veslanju levo in desno od deske nisem več kuril kalorij na vso moč. Ciljal sem skale, štrleče iz vode, in se jim tik pred zdajci spretno izogibal. Pogosto sem sicer dokaj nekontrolirano mahal in bil tik pred tem, da se osvežim v Soči, ki v tem delu ne doseže kaj več kot dobrih deset stopinj Celzija. Vendar se je vedno izšlo.
Raznovrstna ponudba je dobra ponudba
Klasična ponudba supanja v Alpin Action zajema približno uro in pol dolgo aktivnost, ki jo izvajajo med Boko in Kredo – dolvodno. Dokaj nezahteven je tudi spust med Kobaridom in Kamnim ter še naprej vse do Tolmina. Bolj izkušeni in neustrašni pa se bodo od Krede podali proti Trnovemu. »Reko sicer najprej povezujemo s kajakom in raftom, toda vešče deskanja čaka na tem predelu obilo zabave,« je povedal Pietro. Skupine vedno spremlja tudi kajakaš, če bi morda šlo kaj narobe. Praviloma ne gre, če se le držimo najbolj osnovnih navodil in če ne precenjujemo svojih sposobnosti. Tudi padci v vodo niso nevarni za kosti, morebiti bo le kakšna modrica spominjala na vragolije tik nad vodo. Običajna izkušnja supanja vas bo sicer prikrajšala za še sprejemljivih 48 evrov.
Nakup supa bržkone ne bo projekt, zaradi katerega bi bolela glava. Deske, dolge približno tri metre ali več, so narejene iz različnih vrst materialov za različne izzive, zato so tudi cene različne. Za 150 evrov boste dobili spodoben izdelek in za 500 evrov že zelo kakovostnega. V zadnjem času pa je največ povpraševanja po napihljivih supih, ki se jih da pospraviti v vsak prtljažnik, medtem ko za plastiko in druge napredne materiale še vedno potrebujemo prtljažnik. »Ko se je proti koncu 80. začela razvijati dejavnost na Soči, so bili še kajakaši redki obiskovalci. Nato so dolga leta prevladovali, raftarji pa so morebiti predstavljali desetino posla. Zdaj je razmerje ravno nasprotno. Z leti so prišle še druge aktivnosti, kot sta soteskanje in rečni bob. Zdaj smo v ponudbo vključili supanje, da se tudi po tem ločimo od drugih. Verjamem pa, da ga bo kmalu ponujalo še kakšno podjetje,« je dejal sogovornik. »Obiskovalci, ki so se doslej preizkusili v supanju, so se zabavali in se vrnili zadovoljni. To pa je najpomembnejše.«
S spoštovanjem do reke
S Pietrom sva se pogovarjala, ko so reševalci in potapljači še iskali nesrečnega avstrijskega 21-letnega kajakaša, ki ga Soča ni izpustila več dni. »Izlet na vodo je kakor izlet v gore – nihče ne bo preverjal tvojih sposobnosti ali tvoje opreme. Vedno pa se lahko znajdeš na napačnem kraju. Na žalost opažam, da ljudje nimajo več toliko spoštovanja do reke, kot so ga imeli nekoč,« je pripomnil in dodal: »Na predelu reke, kjer se je utopil Avstrijec, je nekoč veslalo največ deset kajakašev na leto, zdaj tam ne mine dan brez kajakaša. Toda kljub tragedijam, ki se dogajajo, ne smemo reči, da gre za nevaren šport. Preprosto je treba vedeti, kaj počneš na vodi.«
***
Prihodnjič: Vinska vas, Terme Ptuj
