Nedelova sončnica 27: Soški spomenik v opomin človeštvu

Fundacija Poti miru je največji slovenski spomenik in edinstven muzej, ki povede obiskovalca po spominih pred stoletjem.

Objavljeno
02. september 2012 17.53
Blaž Močnik, Tolmin
Blaž Močnik, Tolmin

Pot miru od Alp do Jadrana je največji slovenski spomenik, ki pa so ga pred slabim stoletjem začeli s streli graditi številni narodi stare celine, ko so se s krvjo za vselej podpisali v hribe in kraje ob Soči. Kdor bo v kavernah, jarkih, pokopališčih in muzejih videl tragično sporočilo skupne evropske preteklosti, se ga bo zgodba močno dotaknila.

Fundacija Poti miru v Posočju deluje od preloma tisočletja. Najprej je pot povedla od Loga pod Mangartom do vzpetine Mengore na Tolminskem, zdaj pa je črta spomina zarisana, kakor je nekoč potekala: vse do Sesljana v Tržaškem zalivu.

Soška fronta je bila med majem 1915 in oktobrom 1917 del 600 kilometrov dolge jugozahodne fronte, kjer je v 29 mesecih bojevanja padlo približno 300.000 vojakov. »Z našim delovanjem želimo ohranjati spomin na to zgodovinsko dogajanje na slovenskih tleh, saj pomeni pomembno nacionalno in evropsko dediščino. Pomembno pa je, da se spomin ne ohranja samo na slovenski zahodni meji, ampak na celotnem slovenskem ozemlju, saj so bili v prvo svetovno vojno tako ali drugače vpleteni člani skoraj vsake slovenske družine,« je razlog za nastanek Poti miru uvodoma pojasnil Tadej Koren z omenjene fundacije. »S skrbjo in predstavitvijo dediščine se lahko postavimo ob bok podobnim zgodovinskim območjem v Evropi in smo zgled za tiste, ki si takšna območja šele želijo urediti: za Karpate, Galicijo, solunsko fronto in Makedonijo, na primer.«

Od Bošnjakov do Krompirjeve jame

Kdor bi si zaželel obiskati prav vse, kar je mogoče videti in doživeti na stokilometrski črti od Loga do morja, bo za to potreboval daljši dopust ali pa bo postal reden obiskovalec Posočja. Območje je posejano z zapuščino, ki smo jo sicer Slovenci od padca fronte vedno potiskali v podzavest na račun zmagoslavja v boju proti nacifašizmu, pa čeprav soška fronta v nasprotju z žalostnimi dogodki druge svetovne vojne nikoli ni razdvajala slovenstva.

Obisk Poti miru se lahko začne s poklonom Bošnjakom v Logu pod Mangartom, kjer so pokopani borci, ki so med drugim za uteho postavili prvo in doslej edino mošejo na slovenskih tleh; zdaj je sicer ni več. Na poti proti Bovcu ne bo šlo brez obiska prepoznavne trdnjave Kluže, kjer so bili nekdaj nameščeni poveljstva in zaledne enote. Med lažjim sprehodom proti vrhu Svinjaka pridemo do prvega muzeja na prostem Čelo, avstro-ogrske topniške utrdbe, od koder je bovška ravnica kot na dlani. V naslednjem muzeju na hribini Ravelnik je že mogoče zavrteti čas nazaj in od blizu doživeti usodo vojakov v strelskih in povezovalnih jarkih, bunkerjih in strojničnih gnezdih. Selitev na Kobariško pomeni obisk muzeja na prostem Zaprikraj v Triglavskem narodnem parku in ob živih mlečnih posoških planinah. Obisk italijanske kostnice in Kobariškega muzeja je samoumeven, prav tako vzpon na najlepši muzej na prostem Kolovrat. Poveljniška in opazovalna mesta na nekdanji tretji italijanski obrambni črti na meji med Posočjem in Benečijo so ena najlepših razglednih točk na začetek alpskega gorovja in večidel nekdanjega soškega bojišča.

Nasproti Kolovrata na drugi strani Soče je Mrzli vrh, »gora krvi in vzdihljajev«, ki je kot ena najpomembnejših strateških točk postal tudi eden najbolj krvavih delov fronte. Muzej so smiselno uredili še s povezavo planin Pretovč in Lapoč. Spominska cerkev Svetega duha v Javorci pa je zaradi svojega sporočila o miru bržkone pika na i celotni Poti miru. Zgradili so jo avstro-ogrski vojaki v spomin na svoje tovariše, zdaj pa nosi tudi znak evropske dediščine. Nemška kostnica v bližini sotoč­ja Tolminke in Soče je svojevrsten arhitekturni presežek in je vredna ogleda.

Selitev proti južnejšemu delu soške fronte najprej popestri Globočak na grebenu Kolovrata, kjer je bila za italijansko stran pomembna utrdba s pogledoma na Banjšice. Sledita opazovalnica Korada in muzej na prostem Vodice z mavzolejem v čast nekemu italijanskemu generalu. Sabotin še vedno straži Gorico, ki ga je v šesti bitki leta 1916 zasedla italijanska vojska. Zaradi svoje lege je tamkajšnji Park miru izjemna razgledna in rekreacijska točka. Del Poti miru je tudi znameniti spomenik braniteljem slovenske zemlje na Cerju. Krompirjeva jama pri Temnici je naravna kraška jama, ki je svojčas dajala zavetje 500 avstro-ogrskim vojakom, uporabljali pa so jo tudi za skladiščenje živeža, predvsem krompirja. Za nameček je bila opremljena s periskopom, imela je vodni zbiralnik, kuhinjo, telefonsko centralo, skladišče streliva ... Priporočljiv je obisk vojašnice v Vipavi s tamkajšnjim vojaškim muzejem in spomenika na pokopališču prve svetovne vojne v Črničah, kjer je pokopanih 450 vojakov različnih narodnosti.

Pot miru v Park miru

Pot miru je povezovanje območij, narodnosti ter naravne in kulturne dediščine. V kobariškem informacijskem centru fundacije ponujajo poleg vodenih ogledov in informacij o zgodovinskem turizmu tudi bogato izbiro izdelkov domačih obrtnikov. Tam so prav letos odprli interaktivno razstavo, ki predstavlja dejavnost in zanimivosti o poti ter Posočju. »Vse skupaj je dolgoročno zasnovan projekt, ki enotno predstavlja dediščino soške fronte v Zgornjem Posočju in v zadnjem času tudi širše – ob celot­ni nekdanji soški fronti od Alp do Jadrana. Torej se po vzoru Zgornjega Posočja dobra praksa prenaša na Goriško, Kras in italijanski Kras do Jad­ranskega morja,« je spomnil Koren in nadaljeval: »Prostora za širitev in nove ideje je še dovolj. Vsi se oziramo k okroglim obletnicam, ki prihajajo (100 let od začetka prve svetovne vojne), saj verjamemo, da bodo dejavnosti, ki jih bomo soustvarjali, še dodatno pripomogle k večji prepoznavnosti in obisku doline Soče.«

Za uresničitev širokopotezne Poti miru je fundacija dobila milijon evrov evropskega denarja, projekt Pot miru – Via di Pacena na razpisu čezmejnega sodelovanja pa je bil celo najbolje ocenjen med vsemi. K njemu so pristopile vse občine ob nekdanji soški fronti na slovenski strani od Bovca do Komna na Krasu, kar je bržkone lokalnopolitični precedens, na italijanski strani pa sodelujejo vse tri obmejne pokrajine Trst, Gorica in Videm. Cilji projekta so obnova zgodovinske dediščine, ureditev novih poti in muzejev na prostem ter muzejskih zbirk, postavitev informacijskih tabel in smerokazov, izdelava predstavitvenega filma, zem­ljevida, spletne strani, veliko promocijskih dejavnosti in dogodkov, ki bodo sledili.

Največji cilj pa je ustanovitev Evropskega parka miru in spomina, ki so si ga zamislili kot povezavo in sodelovanje s podobnimi zgodovinskimi območji v Evropi: z Verdunom in Sommo v Franciji, Yepresom v Belgiji, Stelvio, Altopiano dei sette comuni, Cortino d'Ampezzo, območ­jem ob reki Piavi, Krasom v Italiji, Karnijskimi Alpami v Avstriji in dolino Val Müstair v Švici. »Z območji na vzhodu in jugu še navezujemo stike, predvsem s Karpati, Galicijo in solunsko fronto. Pomembno se nam zdi, da ta območja sodelujejo in se enotno predstavljajo navzven ter pošiljajo skupno sporočilo miru, sožitja in sodelovanja,« je še povedal Koren.

Fundacija si ne nazadnje prizadeva za »postavitev« novodobnega spomenika v obliki popisa padlih vojakov na soški fronti. To naj bi ji uspelo do konca leta 2018, ko se bodo končevale obletnice prve svetovne vojne. »Elektronski spomenik bi bil pietetno dejanje, saj bi tako vsak grob dobil svoje ime, imena pa bi bila 'vklesana' na skupni spomenik,« je sklenil Koren.

***

Prihodnjič: Potovanja za fotografe, Židana marela