Tiskane izdaje
Židana marela je bila v naši sončnični akciji s slovenskimi večeri že predstavljena, tokrat je na vrsti njen ud, Adriatic2‧Alps, ki ga vodi eden od treh židanomarelnikov, 33-letni Luka Esenko iz Ljubljane. Ja in? »Temeljno poslanstvo je organizacija potovanj za ljubitelje fotografije, ki si želijo videti Slovenijo in Hrvaško.«
Leta 2009 je Židana marela dobila nagrado Slovenske turistične organizacije za naj turistično idejo, z imenom snovalec, »in osem tisoč evrov«. To pa ni pretirano veliko. »Ni ogromno, a vsak evro prav pride,« Adriatic2Alps je bil porojen. »Prvo leto sem imel štiri goste, že drugo leto sem se s tem lahko preživljal,« pove Esenko.
Ponujal se je sprva po spletu, zdaj se opira še na ustna priporočila večinoma angleško govorečih strank, ima partnerske fotografe ... »Kar ponujamo gostom, ni klasična tura, Postojnska jama, Lipica, Bled, Piran,« saj veste. »Za goste si vzamemo čas, poskrbimo, da so o pravem času na pravem mestu.« S fotoaparatom v roki. »Včasih vstanemo ob petih zjutraj, da ujamemo pravo svetlobo.«
Naravno ali umetno oko
Gre predvsem za ogledovanje ali fotografiranje, uživa bolj golo oko ali oko skozi objektivni podaljšek? »Tega ne bi ločeval, ker se prepleta. Včasih pridejo profiji, ki si želijo fotografirati točno določeno stvar, velikokrat pa gre za ljubitelje,« ki iščejo ravnotežje med živim in fotografskim ogledovanjem.
Na vsaki lokaciji ostanejo vsaj dve noči, zaradi vremena, »če dežuje, pa kaj drugega počnemo, gremo v jame, no, pa tudi v dežju se da super fotke ustvariti«. Glavne na jedilniku so Alpe, Bled, Vintgar, Bohinj, Posočje z Bovcem in okolico. Če naj bi povprečen tujec v Sloveniji, »če se ne motim, pri nas prenočil manj kot trikrat, imamo mi povprečno šest ali več prenočitev na posameznika.« Ki ga peljejo tudi na Ptuj, v Jeruzalemske gorice, Logarsko dolino, v Križno jamo, na slednjo Esenko prisega, Planinsko jamo, v Dutovlje ... Šef A2A ve in tudi pove: »Slovenija nima top znamenitosti, ima pa raznolikost. Specifika so zagotovo jame.« V tujini so photography tours že dolgo uveljavljene, »v Sloveniji smo mi prvi«. Sogovornik uporablja prvo osebo množine, čeravno gre pri Adriatic2Alps za one man band, no, agency.
Vročična sezona je od aprila do konca oktobra, prihajajo posamezniki in družine, največ med 40. in 55. letom, »imeli smo družino iz Singapurja, a največ turistov je iz Kanade, ZDA in Avstralije. Še tipam, iščem pravo razmerje med ceno in ponudbo, sem na pravi poti.« Če si prepoceni, slišim, te imajo za klošarja, če si predrag, si verjetno predstavljate, kje je kleč težav. »Potreboval pa bi vsaj enega pomočnika, za administracijo.« In bi bila prva oseba dvojine.
Najpomembnejša je 15-dnevna fototura od Dubrovnika do Ljubljane, »obiščemo Hvar, Split, Plitvice, Gorenjsko, Posočje«. Najbolj goste pritegne Ljubljana. »Kakor da vedo, kaj jih čaka na Hrvaškem, ki jo že poznajo,« Slovenija pa je bela lisa, zato toliko večkrat udari s pozitivnim. Gostje se vračajo, avstralska gospa »je bila pri meni že štirikrat«.
In kaj mora Esenko znati, vedeti? O turizmu, pa kajpak vse o fotografiji, je vodnik in fotografski učitelj, pa delo z ljudmi, kajne, večja ko je skupina, laže je, ker se drug z drugim ubadajo, dva tedna s tremi ali celo dvema tujcema, sta, ugibam, pač napornejša. »Ponudim jim vse, kar potrebujejo od pristanka do vzleta, naokoli se vozimo s kombijem, vozim sam, izjemoma, če je skupina večja, z minibusom.«
Tri gracije
Goste opozori, naj bodo opravljeni sproščeno, v visokih petkah si težko predstavljamo zahtevnejše fotografske pustolovščine. »Sprva sem jih vlekel tudi v hribe, pa ni šlo, v resnici so telesno zelo šibki, že po brveh na Plitvicah imajo težave.« Lepote si skozi objektive ogledujejo od tam, do koder je mogoče na štirih kolesih. Škoda, po svoje, morda se še kaj spremeni. Esenko organizira tudi enodnevne izlete in malo daljše ob koncu tedna, ob našem srečanju, ne v Dubrovniku, v Ljubljani, pa smo šli na photo walk po starejših uličicah. Poleg Esenka in fotoreporterja še Švedinja Gunilla, Nizozemka Saskia in Angležinja Julie.
Skandinavka je imela trotelco, Otočanka in ta oranžna oreng mašini. V fotolov jih je šef spustil pred Prešernovim spomenikom, takole, mimogrede, v Ljubljani se je sredi tedna ob 10. dopoldne trlo tujcev, vam povem, vseh barv in oblik. In okusov. Ko so skupaj pregledali pofotografirano, je Esenko dekleta seznanil s fotografskimi napakami, popravki, saj vemo, izrez, svetloba in sorodno, in jih nato spodbodel naprej. Pa smo šli proti Mestni hiši, kjer so tujke dol padle pred Robbovim vodnjakom, se kar niso odlepile od kranjskega trireč‧ja. Tudi fasade staroljubljanskih hiš so jih vlekle, z lepoto ali propadanjem, pa izložbe, pa detajlček tu, malenkost tam, pa zamujena jata golobov nad Zlato ladjico, pa sklepno fotografiranje za Sončnico na Šuštarskem mostu. Pa še pozdrav za Ibrahimovića, Robbena in Rooneyja in fotosprehodka je bilo konec. Bilo je za vzorec, a verjemite, v eni, kaj šele treh urah se v staromestnem vrvežu nafotografirate za malho vtisov.
Kaj bi šele bilo, če bi bila Ljubljana zadnja, ne pa prva in edina postaja!
