Tiskane izdaje
Ne veste, kakšna je bila pred sto leti ali še kakšnim desetletjem več tipična skromnejša kmečka hiša na dolenjskem podeželju, pa si jo želite videti? Nič lažjega. V vasici Paha nad Otočcem Pavlinovi z zadovoljstvom razkažejo v nekdanjem slogu obnovljeno hiško, ki nosi letnico 1865, zraven pa še kozolec in lesen pod, v katerem se s sodobno multivizijo predstavi še dolenjski vinski posebnež cviček. Vse skupaj je dovolj, da je Matjaževa domačija na Pahi nosilka srebrnega sejalca za inovativen turistični produkt in del ugledne evropske družbe Hiš s tradicijo.
Matjaž Pavlin, direktor novomeškega Kompasa, je za hiško, ki je jedro Matjaževe domačije, gor rasel. Zdaj je v novi hiši na mestu nekdanje stare Pavlinove že kar dolgo njen sosed s svojo družino. Žena Marta – doma je iz bližnjega Grčevja, kjer imata prav tako v starem slogu zelo lepo obnovljeno 170 let staro zidanico, ki jo v okviru projekta Turizem v zidanicah oddajata gostom – in trije otroci, študent David, vzgojiteljica Sara in gimnazijka Ana, z veseljem sodelujejo v zgodbi Matjaževe domačije in pri njenem predstavljanju obiskovalcem. V glavnem so to napovedane skupine, ki prihajajo z vseh koncev Slovenije, veliko pa jih je tudi iz tujine.
Ogled Matjaževe domačije običajno traja poldrugo uro. Če se le da, obiskovalce sprejme vsa družina v dolenjski narodni noši. »Vidimo, da ljudem veliko pomeni, če smo vsi,« je povedal Matjaž. Gospodinja Marta, sicer zaposlena v novomeškem zdravstvenem domu, poskrbi za kulinarično dobrodošlico v obliki pehtranove potice ali ocvirkovke, prvo predstavitev domačije z razgledom po Dolenjski in Gorjancih s Trdinovim vrhom pa prikupno opravi najmlajša Ana. Potem skupino iz praktičnih razlogov razdelijo na dva dela, ki si izmenično ogledata hišo in klet.
Čeprav se je v takih hišah s ta malim koncem (štibelcem) na eni strani črne kuhinje in na drugi strani s ta velikim koncem, ki še vedno ni bil prav velik, gnetla družina s kopico otrok, vanjo namreč ne gre veliko obiskovalcev. Enako je s kamnito kletjo, katere posebnost je notranja povezava s hišo z lesenimi stopnicami. Matjaž poudari, da so bili ljudje tudi v nekdanjih skromnih razmerah praktični; v mrazu jim po krompir ali jabolka ali na kozarec cvička v klet ni bilo treba iz hiše. Med ogledom kleti gospodar seveda postreže s kozarčkom vina in zraven še zapoje prirejeno vinsko napitnico cvičku v čast.
Spoznavanje vinske kulture
Nadaljevanje sledi v zaprtem skednju oziroma podu, kjer se po Matjaževem scenariju v 20 minutah multivizijsko predstavi cviček. Da je delo dobro opravljeno, so menili tudi podeljevalci nagrade sejalec, ki so ocenili, da je Matjaževi domačiji uspelo klasični turistični proizvod ogleda in nastanitve v vzorno obnovljeni kmečki hiši nadgraditi z nevsiljivo promocijo dolenjskega vinskega posebneža in s hkratno promocijo kulturne dediščine in vinske kulture. Obiskovalci na poljuden način izvedo vse glavno o zgodovini vinske trte in vina, o vinskih zavetnikih, vinski posodi in spoznajo vse tri slovenske vinorodne dežele ter seveda cviček. Matjaž je z odzivi zadovoljen. »Ljudje si želijo več izvedeti o cvičku, ki ga marsikdo predvsem z drugih slovenskih območij ne pozna. Nekateri še vedno mislijo, da je to sorta grozdja, ne pa zvrst vina. Po predstavitvi in pokušnji imajo drugačno mnenje,« je povedal. To premajhno poznavanje so na Matjaževi domačiji izkoristili še za pokušnjo sestavin cvička, torej modre frankinje, žametne črnine in dolenjskega belega, ter na koncu aktualnega kralja cvička. Zraven postrežejo domač ajdov kruh z orehi (zanj in za pehtranovo potico je Marta dobila že več priznanj in nagrad) in domač sir, po želji tudi narezek. Da so salama, klobasa, slanina domače, verjetno ni treba posebej poudarjati.
V slogu naših prednikov
Matjaževa domačija je kljub navezanosti Marte in še bolj Matjaža na dediščino nastala po naključju. Hiša tik pred njunim domom je bila v zelo slabem stanju, vendar sta jo po smrti zadnje stanovalke kupila, da se jim ne bi kdo naselil pred nosom. Nameravala sta jo podreti in urediti vrt. »Nisva hitela. Ko je še žena enkrat prišla iz službe in povedala, da je sodelavka rekla, da jo srce boli, ko se vse to podira, sva se odločila, da jo bova ohranila, saj takih hiš tu naokrog ni več. Tudi obnavljati je nisva začela za turizem, a ko je bila obnova končana, se je zdelo škoda, da je ne bi videl še kdo,« se je v Matjažu oglasil turistični delavec.
Obiskovalci imajo kaj videti. »Marsikdo zavzdihne, da so tudi njegovi starši ali stari starši živeli v takem, a ni nič ostalo,« pove Matjaž. Na Pahi je ohranjeno vse. Pavlinova sta hišo s svetovalno pomočjo zavoda za varstvo kulturne dediščine obnovila skoraj do izvirnika. Streha, ki je bila nazadnje opečnata, je zdaj tako kot nekdaj spet slamnata. S tem je bilo kar nekaj težav, saj ržene slame skoraj ni več, mojstrov za tako streho pa tudi ni veliko. Na Paho so prišli iz Prekmurja, poleg hiše pa so s slamo prekrili še Pavlinovo zidanico v Grčevju. »Tudi okna so bila pri teti nenavadno velika za tako hiško. Na podstrešju smo našli prvotno, in ker se je tudi v steni videlo, da sta bili včasih dve majhni, smo vstavili taka,« je povedal Matjaž. Peč v ta velikem koncu je bila prav tako v slabem stanju, a so pri zamenjavi imeli srečo. Doma pri Marti je v ta malem koncu stala čez sto let stara, a zelo dobro ohranjena peč, ki je bila kot ulita za hišo. Zapečki so ostali stari.
Staro, a zelo lepo restavrirano je tudi vse pohištvo in drugi stari predmeti v hiši, zibka, za današnje čase ozka zakonska postelja z ležiščem iz ličkanja, skrinja iz leta 1850 z dvojnim dnom v predalu za dragocenejše predmete, kredenca, stari likalniki, bohkov kot, mevtrga in tako naprej. Nekdanjo črno kuhinjo so spremenili v vežo, v malem koncu pa je zdaj kuhinja z vzidanim štedilnikom. Za njo so v nekdanjem gospodarskem delu hiše s hlevčkom po smernicah spomeniškega varstva uredili spalnico in kopalnico. Pod njima je v kamen vklesana obnovljena klet. Matjaževo domačijo sestavljajo še zaprt skedenj in kozolec, oboje sta Pavlinova prav tako rešila pred propadom na drugih lokacijah. Vrt, ki sta ga nameravala urediti tu, pa je zdaj le ograjen vrtiček pri hiši, na koncu katerega ne manjka niti vodnjak.
Prihodnjič: Z električnimi kolesi
