Tiskane izdaje
Če zapišem, da sem v Goriških brdih septembra videla cveteti češnje, spoznavala črno rebulo in prekolesarila vijugaste briške griče brez ene samcate potne srage, me utegne kdo še obtožiti, da sem tudi malce pregloboko pogledala v kozarec pregovorno odlične žlahtne kapljice tukajšnjih vinarjev. A resnica je drugačna: na električnem kolesu sredi Brd bi bila alkoholna omama namreč rahlo tvegana.
Električna kolesa so od letošnjega maja zagotovo ena najbolj zanimivih turističnih pridobitev idilične pokrajine, zasajene s trto, oljkami in češnjami, ki se, prometno odmaknjena, razprostira na najzahodnejšem delu Slovenije. Brda so lepa spomladi, ko se češnje odenejo v bele prte cvetov, poleti, ko se tu rojevajo najbolj čudovita jutra, in jeseni, ko se pridne roke domačinov zakopljejo med grozde v vinogradih, iz katerih nastaja kapljica, ki je ime tega dela države ponesla daleč po svetu. Eno tistih sončnih septembrskih juter, ko so imeli trgači še precej dela, se je začela tudi naša malo drugačna kolesarska dogodivščina ...
Štartno mesto: TIC Brda na Dobrovem, tik ob veličastnem renesančnem dvorcu iz 17. stoletja, v katerem domuje tudi zbirka del slikarja Zorana Mušiča in pred katerim te nemo nagovarja bronasti Alojz Gradnik, zagotovo največji briški poet. Dobro razpoložena četica kolesark že nestrpno čaka podvig, ki se zdi – in kakor se izkaže, tudi je – sila preprost: če bo duh voljan, telo pa ne bo zmoglo, samo premaknite v višjo prestavo. In elektrika, ki jo, mimogrede, ustvarjate tudi z vrtenjem pedal, vas bo pognala kar sama od sebe.
Med v Medani in koze v Kozani
Medana, Gradnikov rojstni kraj, je naša prva postojanka. V nekdanji medanski šoli so enemu najbolj znanih Bricev uredili spominsko sobo, njegova domačija, žal, že dalj časa čaka obnove. A kakor pove vodnica Tatjana Šundovski Bašin, Gradnik sploh ni edini slavni Medanec. Med njimi velja omeniti še skladatelja Mirka Fileja in ljudskega pesnika ter publicista Ludvika Zorzuta. Ali veste, da sta bila Gradnik in Zorzut rojena v isti hiši? In da so Medano prvič omenjali že v 13. stoletju? Po ustnem izročilu je dobila ime po neki ženici Ani, ki je prodajala med. Ko so jo zagledali otroci, so kričali: »Med Ana, med Ana!« in tako je nastala Medana. Po 15-odstotnem klancu se spustimo proti Ceglemu in nato proti Vipolžam, najnižjemu delu Brd, ki so znane tudi kot najdišče numulitov; tam so namreč odkrili celo zob morskega psa. Vzpon proti Kozani, najdaljši briški vasi, je presenetljivo lahek. In hiter. Dvakrat lahko pomislite, kdo je Kozani dal ime. Koza. Vas je bila menda v preteklosti zelo revna in vaščani so imeli večinoma koze, izvemo od vodnice, ki je pravi mali leksikon podatkov o zgodovini in posebnostih tukajšnjih krajev. Neki pastir naj bi imel slepo kozo, in ko jo je vodil na pašo, ji je govoril »koza-na, koza-na«, da mu je sledila.
A Kozane si po kozah zagotovo ne bom zapomnila. Kaj koze, češnjevi cvetovi sredi septembra! Hja, celo naravi jo bioritem včasih malce zagode ... Kratek postanek v nekdanji avstro-ogrski šoli, v kateri je zdaj hotel Kozana. Njegova terasa upravičeno velja za eno najlepših razglednih točk v Goriških brdih. Zraven prištejte še hišno sladico – gostitelj Kristjan Vittori nam je namreč postregel v sopari kuhano hruško s karamelnim sladkorjem, teranovim likerjem, limoninim sokom in začimbami ter rezino jabolka v testu –, pa bi najraje kar ostali! Ampak čaka nas Šmartno, srednjeveški biser v geografskem središču Brd. Gradnik ga opisuje kot vas, ki kot orlovsko gnezdo ždi na točki, od koder se odpira pogled od Nanosa na vzhodu do Karnijskih Alp na severozahodu in od Furlanije do Jadranskega morja. Vas na griču, obdana z obzidjem in utrjena z obrambnimi stolpi, je bila prvič omenjena leta 1317 in zdaj velja za kulturni spomenik najvišje kategorije. V njej vsako leto potekajo številne prireditve in festivali, nekateri seveda tudi z vinom obarvani.
Kaj bela rebula, imajo črno!
V Vedrijanu, pri Drnovščkovih – Alenki in Jordanu –, smo izvedeli marsikaj zanimivega o avtohtonih vrstah briškega oljčnega olja: črnici, belici in drobnici. »Črnica je bolj za zelenjavo, ribe in lahke jedi, medtem ko je belica bolj pikantna in se poda k mesu, mineštram ter močnejšim jedem. Drobnica pa je mogoče še nekoliko blažja od črnice in jo na naših tleh še bolj uvajamo,« razloži osnove kombiniranja oljčnih olj k jedem Alenka. Pa Slovenci poznajo avtohtona briška olja? »Še premalo. Z iskanjem kupcev za zdaj ni težav, predstavljamo se na spletni strani Kupujmo domače, za katero skrbi Kmetijsko-gozdarska zbornica,« med drugim pove in z zadovoljstvom ugotovi, da se ozaveščenost potrošnikov v zadnjem času spreminja. »Tisti, ki pozna oljčno olje, se bo odločil za kakovost. Ko bo enkrat na solato dal domače olje, najbrž ne bo šel več v trgovino.«
Da bo kakovost vedno našla kupca, se strinja tudi vinar Aleksij Erzetič iz Višnjevika, kraja, kjer je nastal najstarejši briški zapis o pridelavi rebule. »Prvi zapisi o rebuli segajo že v leto 1336, ko je bil tu grad Rittersberg, najstarejši omenjeni grad v Brdih. Predniki naše družine so zemljo tu obdelovali že vse od leta 1725, danes smo usmerjeni izključno v vinograde, nekaj malega je oljk. Vsega skupaj pa je za okrog dvajset hektarov,« pripoveduje sogovornik, ki je edini v Brdih na treh hektarih zasadil črno rebulo. »Pred leti smo Brici naredili napako, ko smo malce pozabili na stare sorte in sadili le moderne. Črna rebula, rebula, tržarka, zelenka ali pika so namreč tiste, ki jih ni nikjer drugje in s katerimi bi bili Brici lahko uspešni tudi v tujini,« razmišlja. Na vprašanje, ali v rojstnem kraju rebule pijejo samo rebulo, pa v smehu odgovori: »Mi pijemo vse. Meni pa je rebula še posebno pri srcu, ker je sveže, nežno, lahko vino!« Pri Erzetičevih na leto napolnijo med 80.000 in 90.000 steklenic oziroma pridelajo okrog 60.000 litrov vina. Kar polovica količin gre v izvoz, posebnost veličastne kleti pa je vino, ki nastaja v amforah po starih postopkih, ki izhajajo iz Gruzije. Z njimi je Erzetičeva klet vsako leto bogatejša za okrog 7000 litrov najžlahtnejše vinske kapljice. Ne preseneča, da je njena cena tudi dvakrat oziroma trikrat višja od vin, ki nastanejo na bolj klasičen način.
Eko mobilni z eko kolesi
Od vina nazaj h kolesom. »Res je, Brda so bila v zadnjih letih najbolj prepoznavna po vinu. Vino sicer ostaja eden naših glavnih promocijskih elementov, a ker si želimo, da bi gostje tu ostali dalj časa, razvijamo tudi nekoliko drugačno ponudbo,« pravi Ariana Suhadolnik, direktorica Zavoda za turizem, šport in kulturo v Brdih. »Imamo krasno in neokrnjeno naravo, razvijamo pa aktivni turizem. V Brda bi želeli pritegniti ekološko trajnostno ozaveščene turiste, torej take, ki cenijo, kar ti kraji ponujajo. Brda so geografsko odmaknjena od preostalega sveta in sem se človek umakne, da si oddahne, naredi nekaj zase in je v stiku z naravo. S tem namenom v zadnjih dveh letih pospešeno razvijamo pohodniške poti. Imamo jih že osem in tri tematske: Gradnikovo učno pot, Pot miru in letošnjo pridobitev Alpe Adria Trail. Ta je razdeljena na 38 etap, vsaka obsega približno 17 kilometrov, njihova skupna razdalja je kar 690 kilometrov in se vije iz Avstrije skozi Slovenijo ter konča na italijanski strani. Pridobitev je v Brda pritegnila veliko avstrijskih turistov in letos je že več kot 66 odstotkov naših gostov tujcev,« pove Suhadolnikova. »Kljub krizi imamo pozitiven indeks rasti gostov,« doda.
Električna kolesa so v tej zgodbi eden od elementov vizije razvoja tega dela Slovenije. Brda namreč z njimi postajajo prava eko destinacija, ki promovira eko mobilnost. »Upam, da nam bo še v tem mesecu uspelo zagnati dve polnilni postaji za električne avtomobile, od začetka prihodnjega leta pa bo gostom na voljo še 18 električnih skuterjev,« ponosno pove sogovornica. Prav z električnimi kolesi so tu prvi v državi začeli sistematično uvajati t. i. ekomobilnostne turistične destinacije. Za zdaj se lahko pohvalijo z devetimi trasami kolesarskih poti z več kot 280 kilometri, vse poti je mogoče najti tudi na spletu. Brici so se že vključili v mrežo Bikeways EU, evropsko kolesarsko verigo z urejenim sistemom prevzemanja in oddajanja koles, ki jo bodo v prihodnje povezali še s ponudbo vodenih ogledov po Brdih, kakršen je bil tudi naš. Za piko na i načrtujejo vključitev v sistem Eco Zero, ki je sinonim za trajnosten in do narave odgovoren turizem. Brda in Posočje bosta tako prvi destinaciji v Sloveniji, vključeni v ta sistem, ki ga bodo v kratkem prvič predstavili na turističnem sejmu v Londonu.
