Internet je največje nakupovalno središče na svetu

Vse od zgodnjih devetdesetih se ukvarja z raziskovanjem internetne kulture, nove tekstualnosti, kibernetike in z njo povezanih fenomenov. Janez Strehovec, ki je poleg treh pesniških zbirk doslej objavil šest znanstvenih monografij in čigar dognanja poučujejo na številnih univerzah po svetu, je zasebno tudi kolesar, alpinist in svetovni popotnik. V pogovoru predstavlja svoje poglede na internet, sodobno kulturo, znanost in umetnost, kritično se dotakne tudi nekaterih drugih vprašanj, povezanih s »kondicijo« današnje družbe.


Gospod Strehovec, koliko možnosti je, da nama zdaj prisluškujejo?

V tej sobi nobene.


Sprašujem namreč zato, ker v vaši zadnji knjigi Besedilo in novi mediji pišete o tem, da vam prisluškujejo.

V sklepnem razdelku tiste knjige sem posegel po resničnem dogajanju, ki v določenem pogledu še vedno traja. Po čudnem naključju se je pred dvema letoma neki oddelek enega izmed represivnih aparatov države začel zelo zanimati zame; brez ustrezne odločbe pristojnega sodišča so me začeli zasledovati in se »usedli« na moja stacionarni in mobilni telefon in na internetski naslov, ki ga najpogosteje uporabljam. To so počeli zelo nerodno, spregledali so, da me zanima kibernetika, kar pomeni, da postanejo tudi opazovalci kmalu opazovani in nadzorovani. Z lahkoto sem jih odkril, vendar o podrobnostih ne želim govoriti; kar koli izjavim, je zanje uporabna povratna informacija.


Dokaj kočljiva situacija. Zakaj bi se te službe sploh zanimale za vas?

Gre za nenavaden scenarij, ki ga je težko razumeti. V začetku jim ni šlo za to, da bi od mene pridobili kake podatke, temveč da bi me onemogočali in zastraševali. Agentke in agenti tiste službe so bili postavljeni pred zanje netipične aktivnosti; morda so bili prav zato povsem neuspešni.


Omenili ste bojazen pred tem, da bi drugi dobili preveč informacij o vas. Med pripravami na ta intervju sem dobil vtis, da živite od javnosti precej odmaknjeno življenje. Zakaj?

Ta vtis ni varljiv. Živim v notranji emigraciji, kajti nekega dne mi je bilo dovolj diskriminacij in sem sklenil, da se vrste stvari v državi, katere potni list imam, ne grem več. Toda teh stvari ne dramatiziram, kajti odločitev za marginalni položaj je povezana tudi z mojo življenjsko filozofijo. Mislim, da v središčni poziciji izgubiš vse tisto, kar je med središčem in robom. Obsijan si z reflektorji, hitro postaneš samovšečen in samozadosten. Vidiš le sebi enake ljudi, ki ti kimajo. Jaz, ki sem - po svoje zveni to zoprno narcisoidno - na robu, pa lahko hkrati vidim središče in rob in še vse tisto vmes. Včasih pa vidim tudi onkraj roba - nova področja, ki za vedno ostanejo skrita tistim, ki se drenjajo zgolj v središču.


V knjigi Umetnost interneta v nekem delu pišete o tem, kako je klikanje z miško oziroma premikanje po virtualnih svetovih podobno kolesarjenju.

Razlike so seveda velike. Ko klikamo z računalniško miško, to praviloma počnemo v sedečem položaju pred zaslonom, na kolesu pa se premikamo. Motorična aktivnost je pri kolesarjenju bolj poudarjena, toda po svoje je tudi naše početje pred računalniškim zaslonom vzgibano, kinestetično, povezano s telesno aktivnostjo. Pred zaslonom smo pogosto kot v kokpitu hitrega avtomobila; mobilizirani smo in nenehno skačemo od ene vsebine k drugi, odpiramo dokumente, tudi z drsnikom in miškinim potegom se premikamo po podatkovni pokrajini. Seveda gre za drugačno aktivnost, kot je kolesarjenje, vendar je tudi tukaj veliko svojevrstne dinamike. Vsekakor se danes aktivnosti v internetskem in fizičnem prostoru med seboj prepletajo. Tudi ko smo daleč stran od računalnika, začenjamo fizična orodja obravnavati kot vmesnike, ves čas tudi že uporabljamo nekakšne navidezne orodne vrstice ...


Kaj raje počnete: kolesarite ali srfate po spletu?

Raje kolesarim. Kolo mi omogoča svojevrstno odkrivanje prostora, ki ni zabojnik, namenjen nošenju ljudi in predmetov, temveč fleksibilna entiteta, ki se v živo spreminja z zgodbami, ki jih vpisujemo gibalci v njem. Kolesarjenje razumem kot možnost zelo osebne zgodbe, ki jo vsak dan uresničujem na nepredvidljivih poteh, ki pogosto vključujejo obisk gradbišč. Rad se namreč zapeljem k njim, tam so mestne rane, ki spregovorijo o nekih drugih, odmaknjenih časih, kajti bagri prinesejo na površje skrivno drobovino mesta. Tudi kolo je vmesnik, ki omogoča posebno perspektivo - si v ne prehitrem gibanju, nisi čisto pri tleh niti ne visoko zgoraj. Ves čas se ti odpirajo koridorji prehodov, komaj vidne poti skozi urbani prostor; podobno kot bi bili v svetu računalniških iger ali v simulatorju.


Kako se spominjate prvih srečevanj s spletom? Kakšno je bilo takrat ozračje in kakšno je zdaj?

Popularnost interneta se je skokovito povečala z razvojem novih generacij brskalnikov sredi 90. let dvajsetega stoletja. Takrat je bilo (ob uporabi elektronske pošte in na tekstu temelječih virtualnih skupnostih) predvsem zelo privlačno deskanje, danes pa smo sodobniki prehoda v socialno mreženje, ki temelji na odprtokodnih aplikacijah in portalih, kot so YouTube, Flickr, Myspace, Drugo življenje, Facebook ... Posamezniki ne gledajo več vsebin drugih in ne deskajo po njih, ampak so sami stopili na ustvarjalni pol; na splet polagajo svoje kulturne vsebine in se promovirajo z željo po nekajminutni warholovski slavi. Geslo »broadcast yourself«, ki vlada YouTubu, daljnosežno izraža filozofijo sodobnega posameznika, ki si prizadeva za prepoznavno identiteto v svetu, obvladanem s kognitivnim kapitalizmom. Po »spoznaj samega sebe« in »mislim, torej sem« smo torej vstopili v paradigmo »samopredvajanja«, in sicer v smislu opozarjanja na svoj »glas«, oprt na novomedijske tehnologije.


Ko se je internet začenjal uveljavljati, je vladal optimizem, češ da bo omogočil prost pretok informacij. Zgodilo se je ravno obratno: informacija je na internetu postala najbolj oblagovljena stvar.

Zgodnji svetovni splet so določale romantične sanje o svobodni razpoložljivosti informacij, za kar si je prizadevala tudi hekerska etika. Kasneje, v svojih komercialnih fazah, pa se je internet čedalje bolj zapiral, tako da se je danes treba čedalje pogosteje identificirati s kreditno kartico, da si pridobimo želeno informacijo. Srečujemo se z internetom kot največjim nakupovalnim središčem na svetu. Tudi neumnost je na njem enaka ali celo še večja kot v fizični resničnosti: vse negativne stvari, od finančnih prevar in otroške pornografije do mačizma in novih oblik diskriminacije, so izrazito navzoče na njem.


Je splet torej bolj instrument moči ali bolj prostor svobode?

Čeprav so se nekaterih razsežnosti interneta polastile državne in nadržavne ustanove, multinacionalke in mešetarski karteli vseh vrst, omogočajo njegove tehnološke podlage številne možnosti za prostor svobode, za povezovanje in nastajanje novih kulturnih, družbenih in političnih vsebin, ki nastajajo mimo kapitala. Večina uporabnikov nanj brezplačno nalaga kulturne vsebine, ker pričakujejo, da, gledano zelo pragmatično, od njega še vedno več dobijo, kot prispevajo vanj.


Splet ponuja tudi odlične možnosti za novo politično organiziranost.

Tu so pomembne horizontalne povezave somišljenikov in njihova samoorganiziranja v distribuiranih mrežah, ki potekajo brez nadzorovalnih središč in njihovih posredovanj. Mimo nacionalnih in transnacionalnih političnih centrov, katerih glavni akterji so prepričani, da vse obvladujejo, se lahko na spletu ljudje povezujejo od »spodaj« in uporabljajo lastne taktike pri iskanju alternativnih možnosti sožitja in preživetja pa tudi upiranja. Pomembno pri tem je, da vsakdo sodeluje kot enakopraven partner, da ni predsodkovnih omejitev.


Koliko so strategije upora, ki jih omogoča splet, sploh lahko uspešne?

Dejansko gre za subtilne taktike in prav mogoče je, da privedejo do novih kvalitet, vsebin, zasnutkov, do drugačne, recimo postpolitične politike v Virnovem smislu, do novih oblik civilne neposlušnosti in oblik upora, vendar pa dvomim o možnosti kake globalne in radikalne prevratniške platforme, oblikovane na tej podlagi. Vsekakor pa je internet dragoceno orodje, ko gre denimo za varstvo človekovih pravic, zato ni čudno, da ga ovirajo nekatere države kršiteljice takšnih pravic. Velike kršitve in zločine je ravno zaradi spleta težko prikriti. Toda da bi na njem nastajala globalna platforma prevratniškega gibanja, se mi zdi malo verjetno, ker je ta medij zelo nadzorovan in usmerjan, tudi v tehniškem, hardverskem smislu, predvsem prek Američanov.


Dogaja se nam splet 2.0. Kakšen bo splet 3.0?

O tem je težko govoriti. Evforija, ki spremlja splet 2.0, na srečo že pojenja. Njegova kultura ukazov »izreži in prilepi«, ki je kultura remiksov in hibridizacij, nespoštovanja avtorski pravic in teženj po trženju vsega, ima svoje meje. Upam, da bo nova, prihodnja generacija spleta (ni nujno, da jo bomo poznali pod imenom splet 3.0) manj skomercializirana in plehka. Trenutni scenariji prihodnjega spleta predvidevajo semantični splet, trirazsežnostne prostore v njem in splet umetne inteligence.


Analitiki napovedujejo, da bo šel glavni tok razvoja v smeri mobilnega telefona, ki naj bi postal osrednje orodje za aktivnosti na spletu.

Smo sodobniki prehoda iz obdobja, ko se ti je zdelo fino, da sediš pred računalnikom in ti vse informacije pritekajo na računalniški zaslon; ni ti treba nikamor, pa si seznanjen o vsem. Zdaj pa stopamo v mobilno kulturo nomadov, ki prečkajo prostore in med samim gibanjem izvajajo številne aktivnosti z mobilnimi zaslonskimi napravami. Mobilni telefon je čedalje bolj integriran z dlančnikom in prenosnim računalnikom; prevzema vrsto funkcij in aktivnosti tako na področju kulture in zabave kot ekonomskih in političnih aktivnosti.


V knjigi Besedilo in novi mediji izrečete kar nekaj pikrih na račun tradicionalnih literatov, še zlasti domačih.

Živimo na sončni strani Alp. Vse tukaj ni samo najboljše, ampak je boljše od najboljšega ... Vem, da sem zoprn s to pripombo, toda tisto, kar na Slovenskem manjka, je razvitejša in manj pristranska kulturna kritika (ne le umetniških, ampak tudi znanstvenih, političnih in drugih vsebin). Slovenski literarni prostor je izredno dobro organiziran, kar je pozitivno. Vse stvari tečejo, vsi konstitutivni aparati, namenjeni vzdrževanju tega prostora, delujejo, vendar pa pri samih literatih opažam pomanjkanje poguma za radikalnejšo pisavo, za bolj tvegana iskanja novih oblik, za raziskave v jeziku, v katerem gre na nož in skozi katerega podzemno spregovori substanca tistega, kar se upira. Preveč je konformizma. Zdi se mi, da le nekatere (mlajše) avtorice prinašajo določene nove vsebine in predvsem nov pristop. Veliko tistega, kar se nenehno hvali in nagrajuje, pa ima malo inovativnega duha, ostaja pri všečnosti in že preverjeni modernistični pravilnosti.


Kritični ste tudi do informatične in softverske kulture.

Delujemo v mešani resničnosti, ki predpostavlja tekoče, povsem nekonfliktno vključevanje internetskih, se pravi kiberkulturnih vsebin in oblik v dano, fizično resničnost. Pri tem informatične vsebine (z njihovo algoritemsko logiko in kodiranostjo) čedalje opazneje spreminjajo in določajo naš način vedenja, delovanja ter celo razmišljanja in imaginiranja. Naša zaznavna pozornost se krči v ritmu klikanja in skakajočega branja; če nas kaka vsebina ne pritegne v nekaj sekundah, oddeskamo drugam ali pa jo celo zbrišemo. Programska oprema podzemno določa naš pristop k reševanju problemov. Pomislimo na priljubljene predstavitve v PowerPointu, ki so do udeležencev predavanj kar se da prijazne in atraktivne, toda v resnici gre pri tem za predavateljevo nizanje všečnih podobic, poenostavljenih shem, diagramov in miselnih utrinkov, ki pa so artikulirani le kot kratka besedilna gesla in izstrelki. Na rob pa je porinjen ali kar izbrisan ves miselni napor, ki je privedel do njih, vse k reševanju problemov naravnano mišljenje, ki tiči zadaj.


Zanimiva se mi zdi tudi vaša misel, da domače fakultete pogosto delujejo kot konfesionalne šole, ki vzgajajo za neke povsem arhaične interese.

Kar zadeva izzive, ki jih prinašajo informacijska družba, novi mediji in nove teoretske paradigme, se mi zdijo učni načrti številnih oddelkov slovenskih fakultet s področja humanistike in družboslovja zelo pomanjkljivi. Smo pri izobraževanju, ki mu ne gre za pridobivanje znanj, temveč za spreminjanje študentov v objekte takšnih in drugačnih političnih interesov. Javnih razpisov za visokošolske učitelje ni, kadruje se le iz zaprtega kroga somišljenikov in na podlagi političnih povezav. Vrsta univerzitetnih profesorjev nastopa v vlogi advokatov tradicionalnih medijev ali političnih strank. Nekateri domači filozofi funkcionirajo predvsem v vlogi nacionalnih političnih filozofov, se pravi filozofov ene (etno)nacije. Brez politične podpore je namreč humanističnim in družboslovnim učiteljem težko prodreti na slovenske univerze. To ni zgolj moje mnenje. Obstaja vrsta slovenskih raziskovalcev, ki so mednarodno uspešni in ki denimo delujejo na inštitutih ZRC SAZU, a se malo pojavljajo kot predavatelji na fakultetah, kvečjemu v kakšnih podiplomskih programih. Kot velike zvezde pa nastopajo univerzitetni učitelji, katerih teorija je kvečjemu tri odstotke bolj »kunštna« od kakega tehtnejšega novinarskega zapisa in so dejansko nekakšni parapolitični delavci.


Koliko slovenski politiki in stranke uporabljajo in razumejo možnosti interneta?

Eni bolj, drugi manj. Strokovnjaki za računalniško grafiko in kulturo spletnih strani ugotavljajo vrsto šibkosti in pomanjkljivosti, kot so dolgočasne strani s premalo interaktivnih naprav, premajhna izraba možnosti, ki jih omogoča splet, recimo Drugo življenje v smislu političnega marketinga, dialoga z volivci-avatarji ... Bolj kot ta pomanjkljivost pa me moti šibka seznanjenost politikov s sodobno resničnostjo, opredeljeno z medijskimi in tehnološkimi podlagami. Živimo v svetu, v katerem imata nacionalna politika in nanjo oprta demokracija zelo zožen domet. Domači politiki so prepričani, da se vse stvari vrtijo okoli njih, pa se ne. Referent mednarodnih finančnih ustanov, član kolegija kake multinacionalke ali kakšen bruseljski uradnik imajo s svojimi sklepi in dejanji pogosto mnogo večji vpliv na praktično resničnost slovenskega posameznika kot marsikateri nacionalni politik, ki paradira na parketu nacionalne politike, prepričan, da drži vse niti v svojih rokah. Ta je prav tako povsem nemočen, ko gre za njegovo opredeljevanje do tako žalostnih dogodkov, kot so sedanji vojaški posegi v Gazi, ki pomenijo grozljivo trpljenje civilistov in njihove številne žrtve. Molčati mora, kajti o teh stvareh sme glasno kaj povedati le kak bruseljski uradnik.


Ste avtor spremne besede Hekerskega manifesta, ki je bil pred kratkim preveden v slovenščino. Zakaj ima beseda heker negativen prizvok? So hekerji inovatorji ali kriminalci?

Zgodovina hekerstva pozna več obdobij. Prvo je bilo spodbudno in polno romantičnih obetov: šlo je za posameznike, ki so se zavzemali za svoboden pretok informacij in so kot novodobni junaki krekali požarne zidove multinacionalk. Takrat je bil še prisoten romantizem kiberpanka, ki je hekerje obravnaval kot prikrito delujoče posameznike s presežnim programerskim znanjem. Sledila so obdobja, ko so hekerji začeli delati stvari zgolj zato, da bi bili opaženi, celo z namero, da bi dobili delo pri multinacionalkah. Danes pa opažamo, da hekerstvo izvajajo tudi ustanove državnega terorizma, ko napadajo določene spletne strani mirovniških in opozicijskih organizacij, recimo tibetanskih.


Računalniške viruse so ustvarili ravno hekerji.

Stvari, kot so črvi, virusi, trojanci in drugi škodljivci, internet le bogatijo, priskrbijo mu razlikovanost, vanj vnašajo napetost, dinamičnost in življenje. Internet ni zgolj sijaj bleščečih portalov in spletnih aplikacij, ampak ima tudi temačno ozadje, h kateremu veliko pripomorejo ravno hekerji. Opozarjajo nas na negativne lastnosti novih medijev, na slabo funkcionalnost tehnologij pa tudi na to, da je mogoče vse porušiti. Hekerji so dragocena spletna subkultura.


Mckenzie Wark, avtor Hekerskega manifesta, trdi, da so hekerji proletariat informacijske družbe.

Pri njem ima izraz hekerstvo precej širši pomen, označuje novi razred informatično opismenjenih ljudi, ki s svojim nematerialnim delom proizvajajo presežno vrednost, ki se je polaščajo vektoralisti, torej lastniki in nadzorniki infrastrukture, ki omogoča pretok podatkovnih vsebin. Hekerji torej kot do družbe monopolnega in kognitivnega kapitalizma kritično ozaveščeni posamezniki, ki s pomočjo spleta proizvajajo inovacije v današnji družbi. So pa podobno izkoriščani, kot so bili mezdni fizični delavci v zgodnjem industrijskem kapitalizmu. To nedvomno drži, kajti vsi, ki so danes dejavni v intelektualnih poklicih, postajajo ogroženi in izkoriščani; čedalje redkeje najdejo službo za nedoločen čas, tudi čedalje več intelektualnega dela je neplačanega. Wark zato poziva k sodelovanju in solidarnosti takšnih posameznikov in k artikulaciji političnih interesov tega novega razreda, za katerega uporabi izraz hekerski razred. Hek pri njem ne pomeni proizvajanja virusov, temveč novo znanje v okviru nematerialne proizvodnje, oprte na informatične tehnologije.


Kaj je danes v umetnosti avantgardnega? Kako gledate na sodobno umetnost?

Za zgodovinske avantgarde so bili značilni projekti, ki so pod vprašaj postavljali institucijo umetnosti, hkrati pa so si prizadevali na podlagi umetniških načel revolucionirati vse družbeno življenje. Veliko sodobnih umetnikov sicer deluje v okviru umetniškega aktivizma in hektivizma, ki pa imata omejen domet. Številni sodobni umetniki sicer iščejo nove oblike in artikulacije, vendar ne opažam kakšnih izjemno prodornih tendenc ne pri nas ne na tujem. Smo sodobniki stagnacije, prevelikega zadovoljstva z doseženim in skrajne skomercializiranosti modernistične umetnosti. Časi niso naklonjeni tveganju, čedalje več je »ziheraštva«. Srečujemo pa se tudi z zanimivo tendenco, da umetniki opuščajo umetnostno metafiziko in se začenjajo približevati ekonomiji in praktičnemu življenju. Začenjajo izdelovati artefakte, ki imajo uporabno vrednost; med umetniškim in praktičnim ne vlečejo več ostre razmejitvene črte. Nič nenavadnega se jim ne zdi, da če kot umetnik rečeš »da« družbeni resničnosti in začenjaš oblikovati umetnine, ki imajo tudi praktično-uporabno vrednost, kot recimo sedanji pojav t. i. umetnosti naprav na Japonskem.


Kaj je značilno za novomedijsko umetnost?

V zadnjem času je v krizi, toda s tem ne povemo veliko, kajti na številnih področjih se danes karte mešajo na novo. Tovrstna umetnost je zanimiva predvsem v svojih iskanjih, kako potujiti medij in ga prisiliti, da se obnaša drugače, kot se od njega pričakuje po ustaljenih predstavah. Pomembna sedanja tendenca v njenih iskanjih je tudi spreminjaje namenskosti: kako uveljavljeno medijsko platformo nadgraditi in jo preusmeriti v kulturni in umetniški kontekst. Primer za to so umetniške izpeljanke računalniških iger, pri katerih lahko umetnik spremeni z mačistično in militantno ideologijo podprto računalniško igro v umetniški projekt, ki prinaša mirovniško ali feministično sporočilo.


Pišete, da smo priča obratu od kulture kot umetnosti k amerikanizirani kulturi kot tehnologiji. Kakšne so posledice tega obrata?

Kultura kot tehnologija predpostavlja opustitev evropske umetnostne metafizike in tudi modernističnega ločevanja področij. Nič manj kot o kulturi kot tehnologiji pa lahko danes govorimo tudi o tehnologiji kot kulturi, namreč tehnologiji, ki prevzema spektakelske funkcije. Pomembna so tudi spremenjena razmerja med področji, recimo, da umetnost prehaja na področje tehnologije in znanosti, obratno pa se znanost spogleduje s področji umetnosti. Raziskovalci na področjih genskega inženiringa in molekularne biologije si danes prizadevajo za pravcato pesniško svobodo; podobno kot disidentski literati v realnem socializmu trdijo »delujem na področju znanstvene ustvarjalnosti, zato nimate pravice, da bi se vtikali v moje delo«.


Genski inženiring dojema živo bitje kot paket informacij oziroma genov, ki se jih da prosto spreminjati. To lahko pelje do katastrofalnih posledic, ki si jih ne znamo predstavljati.

Gotovo gre za izrazito hojo po robu, kajti genski inženiring je velika skušnjava za državne in nedržavne izvajalce družbenega inženiringa. Pri tem ne gre toliko za evgenično programiranje in kloniranje fizično zmogljivejših bitij kakor za programiranje in izdelovanje posameznikov z recimo kar enorazsežnostno pametjo, pri katerih bo črtana potreba po mitski zavesti ter po delovanju na področjih umetnosti in filozofije. Smo v času, ko se lahko začenjajo zelo negativni scenariji. Morda je zdajšnja globalna finančna kriza le prva znanilka novega fašizma neslutenih razsežnosti. V sedanjosti se vse spreminja po krivulji eksponentne funkcije, zato izgubljamo mero, sposobnost koncentracije in zapletenejših oblik probleme razrešujočega mišljenja. Prav zato si moramo prizadevati, pa naj to zveni še tako nenavadno, da se zavarujejo človeška ranljivost, bolečina, drugačnost, negotove oblike kot-da-življenja, negativnost virusov in misel, ki se upira in ruši. Ki ji je tuj »yes«.


Iz Delove priloge Polet.