Tiskane izdaje
Irski mehkodlaki pšenični terier je ena izmed štirih irskih terierskih pasem, vendar se od preostalih nekoliko razlikuje - nima namreč ostre dlake, ki je sicer skorajda zaščitni znak večine terierjev, temveč ima mehko in svileno brez podlanke, v barvi zrele pšenice, kot nam pove že ime. Pasma je še posebno priljubljena na Nizozemskem ter v Skandinaviji, a tudi v Sloveniji je registriranih okoli sto psov te pasme, zanimanje zanjo pa nenehno narašča.
Irski mehkodlaki terier je v bližnjem sorodu s kerryjskim modrim terierjem; razlikujeta pa se po dlaki, ki je pri kerryjskem ostra, ter po značaju, ki je pri kerryjskem prav tako ostrejši kot pri mehkodlakem pšeničnem terierju. Zadnji je moral do prepovedi lova na vidre za pridobitev vzrejnega dovoljenja na Irskem dokazovati svoje terierske sposobnosti ne le kot klasičen terier, temveč obvezno tudi kot lovec na vidre. Ti psi imajo še zdaj radi vodo, radi raziskujejo grmovje in celo lovijo glodalce ali martinčke ...
Na prvi pogled se zdi irski mehkodlaki pešnični terier močan pes, in videz pri tem ne vara, nikakor pa ni grob. Telesna višina samcev je od 46 do 48 centimetrov, samice so nekoliko nižje, teža pa se giblje od 15 do 18 kilogramov. Imajo ravno hrbtno linijo in globok prsni koš ter, kjer je to dovoljeno, rep skrajšan za tretjino in nošen pokonci, nikakor pa ne zavit. Imajo mišičaste noge z močnimi kostmi, njihovo gibanje pa je »nastopajoče« in harmonično. Dlaka mora biti, kot smo že zapisali, mehka, nikoli pa volnena ali ostra, ter povsem enobarvna v odtenku pšenične barve. Le na uhljih je lahko nekoliko temnejša. Oči morajo biti obvezno temno rjave, uhlja pa majhna do srednje velika, nošena naprej.
Pasmo nam je tokrat predstavila Janja Beg iz Novega mesta. Pravi, da poznavalci, ne glede na to, da gre za terierja, pasmo označujejo kot »mehkega« terierja. Pojasni, da zato, ker svoje terierske značilnosti pokaže le, ko naleti na glodalce, sicer pa velja za zelo nežnega in tudi nekoliko zaščitniškega. Janja pravi, da je tako kot vsi terierji zelo živahen in vesel, fizično in psihično pozno odraste, šele pri treh letih. »Je ljubeč in zelo navezan na svoje domače krdelo ter ne prenese grobosti,« razlaga Janja. Primeren je za pasje športe, kot so agility, flyball, obedience pa tudi coursing ter napad in obramba. Ima namreč primerno obliko in višino telesa, poleg tega pa se zelo rad uči.
Na sprehodih je živahen, veliko teka naokrog, v stanovanju pa je miren in poležava, najraje v družbi domačih ljudi, ki jim povsod sledi. Tudi sicer ima zelo rad ljudi, pravi Janja, in v veliko veselje mu je, da se stisne tudi ob tujega človeka, le da je potem deležen crkljanja. »Mehkobe namreč čutijo potrebo po tem, da se tiščijo k svojemu lastniku, da ležijo na kavčih ali vsaj ob kavčih, kjer počiva njihov lastnik,« stiskanje pojasni Janja. Ker so tako »mehki«, vsekakor niso primerni za živčne in bolj grobe ljudi, opozarja Janja, saj v takšnih okoliščinah kaj kmalu postanejo plašni ali, nasprotno, celo agresivni. Vsekakor je to pasma, ki je primerna za aktivne ljudi, ki radi hodijo na sprehode, v hribe, ki so ljubitelji pasjih športov in crkljanja. »Prilagodijo pa se vsakršnemu tempu življenja lastnika, saj jim več pomeni bližina ljudi kot sprehajanje,« še doda sogovornica.
Janja pravi, da si je mehkodlakega pšeničnega terierja po nekaj pasmah, ki jih imela prej, izbrala zaradi srednje višine: »Pes je ravno prav velik, da ni težko zanj najti prostora v avtu, pa vendar ni tako majhen, da ne bi napravil vtisa kot pes čuvaj in branilec.« Doda, da poleg tega tudi ni veliko dlake, ki izpada, česanje je redko. »Z nego ni veliko dela, temeljito ga je treba razčesati le na približno 14 dni. Ker je dlaka tudi precej redka, se, ko je mokra, hitro posuši. »Na splošno je to pravi terier mehke dlake in mehke duše,« sklene Jasna.
A dokler pes odrašča, je treba dlaki nameniti nekoliko več pozornosti. Psi te pasme se skotijo temno rjave, sive ali rjavo sive barve, s kratko in trdo dlako. Šele pozneje, med odraščanjem dlaka postopoma postaja svilnata. To je najbolj občutljivi čas, ko se dlaka sprijemlje skupaj in vozla ter jo je zato treba pogosteje česati. »Se pa v takšni dlaki, ki je pri odraslem psu dolga približno 12 centimetrov, pogosto nabirajo semena rastlin, ki jih je treba izčesati,« opozori Jasna ter še razloži, da standard pasme sicer ne predpisuje obveznega striženja, a večinoma se psi zaradi lažje nege in razstav postrižejo po uhljih, licih, vratu, hrbtu in repu. Jasna priporoča, da ti terierji živijo v stanovanju, čeprav zaradi svojega rodu, ki prihaja z vetrovne Irske, dobro prenašajo tudi mraz in veter.
Iz Delove priloge Deloindom
