Tiskane izdaje
A še pred dobrim letom je na tem mestu, kjer stoji hiša in se razprostira vrt z bazenom, stala popolna ruševina, v kateri je bilo do kolen vode in blata. Meteorne vode iz vasi so bile namreč speljane kar skoznjo. Lastnika z Gorenjskega pa je pot v slovensko Istro pripeljala že nekaj let prej. Leta 1996 sta kupila staro istrsko kmetijo s tremi poslopji v sosednji vasi. S pomočjo sinov Andraža in Primoža sta jo popolnoma obnovila in ohranila njeno izvirno podobo ter se vanjo vselila. Kamnite hiše, pravita gostitelja, so tisto, kar ju je vleklo v te kraje. Zraven sodi tudi zavedanje o pomenu, ki ga ima za naš prostor ohranjanje kulturne dediščine, podobe starih hiš in kmetij. S to zavestjo sta se lotila tudi prenove tokrat obiskane hiše, ki jo oddajajo gostom, ki si želijo začutiti utrip tega prostora in načina življenja. Pravita, da so ju k temu napeljali Bojanovi poslovni partnerji, ki so prišli na obisk k njima in povpraševali, kje bi lahko takšno staro hišo najeli za dopust. Ideje pa sta nabirala tudi po francoski Provansi, kjer sta, kot povesta, dobila občutek, kaj se da pravzaprav narediti.
Hiša, ki jo je družinsko podjetje kupilo tik pred rušenjem, je bila po Bojanovih besedah zgrajena okrog leta 1850. Takrat, pove sogovornik, so bile vse hiše v tem delu Slovenije globoke pet metrov, ker se daljših tramov, ki bi podpirali streho, ni dalo dobiti. To globino oziroma širino so ohranili, prav tako zunanjo podobo. Prenovo, ki je trajala deset mesecev, so začeli z odvažanjem odpadnega materiala, kar 180 tovornjakov je bilo treba odpeljati v fazi obnove objekta. Nato so prišli na vrsto utrjevanje temeljev, drenaža in hidroizolacija. Stene hiše so ostale kamnite in debele 80 centimetrov, tako da so njihove fizikalne lastnosti nespremenjene, tu in tam je manjkal kakšen kamen, ki so ga nadomestili z drugim, prav tako starim. Za ureditev notranjosti so uporabili naravne materiale. Okna so lesena, tramovi na roko potesani, zidovi pobeljeni z apnom, poleg lesa je tudi v notranjih prostorih največkrat uporabljen kamen.
V spodnjem delu hiše se iz hodnika odpre velik bivalni prostor s sedežnim kotom in televizorjem, jedilnico in za kamnitim obokom še kuhinjo. Ta je urejena v prostoru, kjer je bila nekoč črna kuhinja, značilna za primorsko pokrajino. Središče je bilo ognjišče, okrog katerega so ljudje sedeli, streha pa je bila oblikovana v špico z dimnikom. Čeprav sta tu ohranjena oblika strehe in dimnik, je kuhinja sodobna in opremljena z vsemi aparati, ki jih zdaj potrebujemo za pripravo jedi. Toplino pričara s kamnom obložen kamin, drugačnost pa staro pohištvo. Nekaj je iz družinske zapuščine, nekaj kupljenega po starinarnicah in obnovljenega. Kot pravi Bojan, je za restavriranje potrebne veliko potrpežljivosti in natančnosti. Tako se je lotil tudi prenove kuhinjske mize in petih stolov. Kaj pa se je zgodilo s šestim, saj smo navajeni, da je za jedilno mizo šest stolov? Gospodar je ponavadi imel drugačen, razkošnejši stol, pojasni Bojan.
V zgornjem nadstropju, ki tako kot spodnje meri približno 45 kvadratnih metrov, sta dve spalnici in kopalnica. Povsod je kar nekaj zanimivih primerkov starega pohištva. Od omare iz leta 1927, ki je premazana le s čebeljim voskom, do postelj z ženskim okrašenim zglavjem, nočnih omaric in dveh ogledal v kopalnici, ki sta v starem okvirju. Seveda ne moremo mimo zanimivih dekoracij, ki so gostiteljičino delo. Šopek sivke je obvezen, pravi. Iz sivke dela tudi okrasne dišeče blazinice. Pa suhi šopek iz vinskih listov refoška ali slovenska čipka v okvirju in na steni kot umetniško delo. Idej nikoli ne zmanjka, pravi Darja, pod njenimi rokami pa nastajajo tudi dobrote v kuhinji, kot so domač kruh, domača marmelada in podobno. V družinskem podjetju in pri prenovi hiše sta prav tako sodelovala sinova, Andraž je bil odgovoren za gradbene načrte in posege, Primož pa je polagal keramiko v hiši, in to prvič v življenju, ponosno poudari oče Bojan, seveda zelo uspešno. In doda, da so hišo uredili tako, kot bi jo urejali zase.
