Jutro s piščančjim paprikašem

Oni dan smo s prijatelji obujali spomine na prehranjevanje v mladosti. Ker smo vsi bolj kot ne otroci proletariata, odraščali pa smo v varni Jugoslaviji, ki v šolskem in proizvodnem sistemu ni zagotavljala le socialne in zdravstvene varnosti, temveč je omogočala tudi solidno prehranjevanje mladine in delavstva, smo na plan privlekli zgodbe o šolskih malicah, tovarniških menzah in podobnih obratih ljudske oziroma družbene prehrane, kjer smo se krepčali med obvezno prakso in počitniškim delom ali pa kot lačni povabljenci, da obremenimo denarnice staršev, stricev in tet ali družinskih prijateljev. Tovrstno premlevanje je navrglo misel, da bi bilo vredno spet vsaj približno podoživeti del teh, rahlo pozabljenih okusov, vonjev, ambientov in obredov, ki jih imajo mnogi zaposleni še zdaj vsakodnevno na meniju. S takšnim ali drugačnim priokusom.

Zveze in poznanstva so botrovale, da sem se v ponedeljkovem jutru - malo čez sedmo je kazalo - znašel pred zapornico Betonarne v Škofji Loki. Že dolgo sem vajen, da razkritje novinarske identite kvečjemu zaplete, ne pa olajša položaj. Tudi tokrat je bil vratar zelo natančen in dokaj strog, tako da smo morali pojasniti namen obiska in osnovni cilj delovne naloge, čeprav je bil moj in fotografov prihod napovedan. A tako pač gre prek zvez in poznanstev ...

Butična menza

Nedaleč stran od vhoda sva v osrednjem poslopju betonarne pogumno vstopila v lično urejen prostor s kuhinjo in jedilnico, kjer naju je pričakala sveta trojica tistega dne: šefica kuhinje Nina s pomočnikoma Erazmom in Matjažem. Sprva sem bil nekoliko presenečen nad mladostjo ekipe, a sem hitro pospravil spomine iz otroštva, v katerih sem s sošolci izza pulta zvedavo pogledoval proti avtoritativnim starejšim kuharicam rdečih lic in z obveznimi prepoznavnimi ortopedskimi čevlji, ki so bili menda nadvse prijazni do nog. Precej časa je preteklo od tedaj, zdaj pa sem se znašel v družbi mlade generacije, opravljene povsem po inšpekcijskih pravilih, a z modernejšo in raznovrstnejšo obutvijo ter lahkotnejšimi oblačili. Silno domače pa mi je bilo, da sem si vse tri brez posebnega truda predstavljal, kako sodelujejo na rekreacijskem teku, kako posedajo ob nedeljski kavici po žuru noč prej ali se odpravljajo na koncert, hm, recimo, Magnifica.

Dekle in fanta so se od šestih zjutraj urno smukali med hladilnikom, štedilnikom, pečjo, osrednjim pultom, prekucnimi kotli, pomivalnim strojem, tem in onim umivalnikom ... Pripraviti je bilo treba 120 obrokov piščančjega paprikaša s krompirjevim pirejem ter zeleno in zeljno solato, upravi podjetja pa je pripadla še dodatna izbira - testenine s tuno. »Jedilnik pripravljam za teden ali dva vnaprej. Skupaj se posvetujemo, upoštevamo tudi želje delavcev. Trudimo se, da se ne bi preveč ponavljali. Pri nas tudi pazimo, da na meniju ni svinjskega mesa, ker večini delavcev to ni všeč,« je Nina razkrila osnovno strategijo.

»Katera jed pa je pri vas 'hit'?« sem povprašal izza strežnega pulta, kjer sem preveril, ali so kovinske skodelice resnično končale na smetišču zgodovine. Res so. »Mislim, da kar golaž s kruhovim cmokom ali puranov zrezek v gobovi omaki,« je med iskanjem začimb odgovorila Nina, medtem ko se je Matjaž trudil s čiščenjem solate, Erazem pa je v kotlih nadziral, kaj se dogaja s krompirjem, piščančjim mesom in omako. Pravo veselje je bilo gledati, kako umirjeno in uigrano je potekala ta zajetna kuha, čeprav ne dvomim, da je za profesionalce pravzaprav hec v primerjavi s kuhinjami, ki pripravljajo malico za več sto ali kar tisoč ljudi. A komu v, denimo, Muri ali Gorenju ta še sploh tekne? »Čik pavza!« je razmišljanje socialnega značaja presekal eden iz moškega dvojca. Kaj na to pravi šefica? »Ah, sploh ni problema. Če je vse narejeno, kot mora biti, lahko kadita, kolikor hočeta.« Se razume, da zunaj, pred poslopjem.

»Očitno ponedeljek pri vas ni prav nič nepriljubljen dan,« sem sklepal na podlagi dobre volje posadke v belem. »Saj noben dan ni težko. Morda nam ni čisto prav, če moramo kdaj delati v soboto. Drugače je pa vredu,« je pojasnila Nina, ki v kuhinji dela šest let. Pohvalno je tudi to, da ji kakšen dan ni težko narediti svaljkov ali njokov, čeprav ostane dlje v službi. »Če bi vedela za rojstni dan katerega od delavcev, bi se lotila tudi torte,« je še več kot dobrohotno dodala, jaz pa samo upam, da v kratkem na pladnju ob umazani posodi in priboru ne bo dobila še ustreznega seznama.

Osem minut za malico

Okoli devetih je sledila končnica v pripravi malice in priznam, da me je malce mikalo, da bi še pred prihodom delavcev premierno poskusil ponedeljkov obrok. »Tukaj sploh ne morem jesti, toda ko pridem domov, se takoj usedem za mizo,« je pripomnil Erazem. No, prav to so ob 9.30 oziroma že kakšno minuto prej storili prvi lačni delavci. Saj ne, da bi komur koli gledal v krožnik ali da bi oporekal prehranjevalnim navadam posameznikov, toda omeniti moram, da sta prva moža z malico opravila v slabih osmih minutah. Odmor je pač dragocen, domnevam tudi, da je večji del polurne pavze namenjen počitku, morebiti celo s kartanjem.

»Saj je kar vredu, ne moremo se pritoževati nad hrano. Zoprno je le za tiste šoferje, ki so v času malice in pozneje na vožnji. Tudi sladkorni bolniki ne pridejo ravno na svoj račun. Saj se z upravo dogovarjamo, a nikoli ne more biti ustrezno za vse,« je bil realen predstavnik sindikata Niko, s katerim sva pred nadaljevanjem dela poklepetala na dopoldanskem soncu. »Uprava prispeva tri evre za malico. Vsaj upam, da plača toliko. Zdaj imamo bone, ki se ne dajo kopirati. Včasih je bila zmeda in slaba volja tudi zaradi tega.«

Ponedeljkova malica v menzi ob glavni cesti pred vstopom v Škofjo Loko je bila za nami. Medtem ko sta se Nina in Matjaž lotila pomivanja posode in čiščenja že tako čiste kuhinje, je Erazem odpeljal hrano, posodo in pribor še v upravo podjetja v mestu, kjer malicajo ob enajstih. Tja me pač ni vleklo, ker sem bil popolnoma v delavskem ritmu; piščančji paprikaš s pirejem in solato me je pošteno nasitil, čeprav sem se zalotil, da iščem še olivno olje in »tisti« kis, pa pijače iz avtomata bi zamenjal z nečim drugim ... No, nič hudega, saj sem na hrano vnovič pomislil šele proti večeru. Bi bilo tako tudi naslednji dan z makaronovim mesom?

Iz tiskane izdaje Dela