Kako ogroženo je Sredozemlje?

28. decembra je minilo sto let od velikega potresa in cunamija v prelivu med Sicilijo in Kalabrijo. Najhuje je prizadel Messino, tragedija je zahtevala 100 tisoč mrtvih, veliko ranjenih, mogočne naravne sile so razdejale tudi velik del strme kalabrijske obale. Znanstveniki v okviru evropskega projekta že dalj časa pripravljajo učinkovit opazovalno-opozorilni sistem.

Potres leta 1908 je imel moč 7,2 po Richterjevi lestvici in je bil ena največjih naravnih katastrof v prejšnjem stoletju. Povzročil je dvajset metrov visok cunami in zahteval 100 tisoč življenj. Ljudje so tragedijo pozabili, strokovnjaki pa že leta opozarjajo na nevarnost novega močnega potresa na tem območju (jug Italije in Egejsko morje), znanem po razgibani seizmični dejavnosti. Ta tiha grožnja lebdi tudi nad načrti italijanskega premiera Berlusconija - gradnjo spektakularnega visečega mostu čez Mesinski preliv, ki bi povezal Sicilijo in Kalabrijo. Projekt Ponte sullo Stretto je vreden sedem milijard evrov, Italijani pa ga imenujejo kar osmo svetovno čudo. Nosilni stebri več kot štiri kilometre dolgega mostu (po njem bi lahko vozilo 6000 avtomobilov na uro in dvesto vlakov na dan) bodo višji od Eifflovega stolpa, dela pa naj bi končali leta 2016. Bojijo se, da bo megalomanski projekt obvladovala mafija, ostro pa mu nasprotujejo tudi okoljevarstveniki.

Svarila iz preteklosti

Prebivalci se sicer zavedajo grozeče nevarnosti, a izbruh Vezuva leta 79 in eksplozija otoka Santorin, ko so lava in cunamiji izbrisali prvo evropsko civilizacijo na Kreti, so že predaleč v pradavnini. Zato pa se z nevarnostjo pospešeno ukvarjajo znanstveniki v Rimu in Bologni, ki sodelujejo v obsežnem evropskem projektu nameščanja opazovalnih in alarmnih postaj v Sredozemlju in pred atlantsko obalo, saj rušilni cunamiji niso zgolj grožnja oceanov. Pri Cadizu na jugu Španije so naravne sile divjale in zahtevale 80 tisoč človeških življenj davnega leta 1755, ko so potres, valovi in ogenj razdejali cvetočo Lizbono, o čemer je obsežno pisal Voltaire v Kandidu. Cunamije pa poznajo tudi v Italiji, Grčiji, Turčiji in Alžiru. Sredozemlje je še posebej nevarno, ker je majhno in razmeroma globoko, rušilni valovi hitro dosežejo pogosto strma obrežja in se odbijejo, pri tem sprožijo fenomen kopalne kadi. Ker lahko »samo« meter visok cunami povzroči pravo razdejanje, si Evropejci prizadevajo postaviti sodoben opazovalni sistem. V Bologni zbirajo podatke iz preteklosti, lani so zaprosili za izkop nekaj posmrtnih ostankov žrtev potresa v Messini. Domnevajo namreč, da bodo na podlagi DNK dokazali, da tik pred potresom ali vulkanskim izbruhom določene kamnine sproščajo nezaznavni žlahtni radioaktivni plin radon, kar bi bil pomemben dejavnik za napovedovanje potresov. 5. februarja 1783 je močan potres stresel jug Italije in sprožil več metrov visok popotresni val, ki je povsem uničil kraj Scilla, umrlo je 1500 ljudi. To je le eden od 72 zgodovinskih cunamijev, ki so jih virtualno rekonstruirali v Bologni. Te katastrofe so podlaga za izdelavo zemljevida potencialno ogroženih območij. Ugotovili so, da je uničujoči cunami pljusnil na obalo Sicilije že okoli leta 3000 pred Kristusom, zadnji primer pa je izbruh ognjenika Stromboli decembra 2002. Takrat je cunami, ki ga je povzročil podvodni plaz poltretji kilometer pod morsko gladino, prodrl nekaj sto metrov v notranjost otoka.

Skrivnosti nihanja zračnega tlaka

V Sredozemlju najdemo vzdolž stičišča evropske in afriške plošče več podobnih območij. Če bi se ponovil izbruh Santorina, bi uničujoči val pljusnil vse do Italije, Sicilijo bi dosegel v slabi uri. Že lani poleti so z raziskovalno ladjo Uranio pred južno portugalsko obalo namestili raziskovalno postajo Geostar, doslej najobčutljivejši seizmograf in hidrometer, ki je leto dni meril številne parametre. Baltik in zahodno evropsko obalo so s 24 postajami Lobster, ki zaznajo zvočne valove oddaljenih potresov, opremili sodelavci oceanografskega inštituta Alfreda Wegenerja iz Bremerhavna. Vse so bile prek satelita povezane s centralo v Rimu. Proučevanje podatkov bo trajalo predvidoma več let. Vzporedno so se znanstveniki (v raziskavah sodelujejo Hrvati) lotili pojava zračnih cunamijev, saj domnevajo, da na tvorbo posebnih, včasih komaj opaznih cunamijev vpliva dogajanje v atmosferi. Nihanje zračnega tlaka (pravijo mu tudi kolcanje) povzroča meteocunamije. Ko se vroč in suh zrak iznad Sahare nad Sredozemljem sreča z vlažnim zrakom nad Evropo lahko pride (ob enaki hitrosti gibanja zračne in vodne mase do skupnega ritma ali resonance, kot jo poznamo pri glasbilih) do ekstremnega nihanja zračnega tlaka, kar vpliva na višino valov in gibanje morske mase vse do Benetk in Pirana. Ti cunamiji (pravzaprav nerazložljivo dvigovanje morske gladine) so težko predvidljivi, zgodijo se lahko v nekaj minutah, znanstveniki pa šele razvijajo merilne instrumente (mikro barografe), ki jih bodo namestili v Jadranu.