Tiskane izdaje
Veliko živalskih vrst ob smrti potomca ali vrstnika kaže znake žalosti in izvaja »pogrebne« obrede. Odzivi opic povedo več o zavračanju resnice kakor o dejanskem dojemanju smrti, pravijo antropologi. Konec avgusta so svetovni mediji objavili niz fotografij iz živalskega vrta v nemškem mestu Münster. Članki, opremljeni z naslovi Srce parajoče ali Žalujoča mati, so opisovali trpljenje gorile Gane, ki ji je poginil trimesečni mladiček. Nedvomno je kazala znake neutolažljivosti in globoke žalosti. Toda ali je bila dejansko žalostna? Je res dojela, kaj se je zgodilo z mladičem? Enajstletna Gana se ni in ni hotela ločiti od Claudia, ki je najverjetneje umrl zaradi odpovedi srca, in svojim skrbnikom več dni ni pustila blizu. Znanstveniki si niso edini, ali to pomeni, da je gorila resnično žalovala, ali pa je bila zgolj vznemirjena, ker se mladič ni odzival.
Francoski filozof René Descartes (1596-1650) je verjel, da je vsaka stvar brez duše le stroj, avtomat. Samo človek, je trdil, ima dušo, živali so zmožne čustvovati toliko kot navadna stenska ura.
Ali živali čustvujejo?
Profesor z univerze v Koloradu Marc Bekoff, ki je napisal že več knjig o čustvovanju živali, se v članku za spletno izdajo britanskega časnika Telegraph s tem nikakor ne strinja. Prepričan je, da živali, posebej primati, čutijo žalost, kar da dokazujejo številne znanstvene raziskave in vrsta pričevanj. Sklicuje se na svetovno znano primatologinjo Jane Goodall, ki je v knjigi Skozi okno opisala trpljenje osemletnega šimpanza Flinta, ki ga je tako močno prizadela smrt matere Flo, da se je začel oddaljevati od krdela, nehal jesti in nazadnje umrl blizu kraja, kjer je umrla njegova mati.
Tudi Bekoff navede primer žalne slovesnosti, in to pri srakah. Te ptice, ki se, kakor dokazujejo nedavne raziskave, znajo prepoznati v ogledalu, se poslovijo od druge srake tako, da najprej mirno stojijo v krogu okoli trupla, se ga dotaknejo s kljunom, nato pa odletijo in se vrnejo s travo in jo položijo ob mrtvo žival. Kakor pravi Bekoff, se podobno vedejo tudi vrane in krokarji.
Andrew King, zoolog, ki je več let proučeval divje pavijane v Namibiji, živalskih čustev ob smrti bližnjega noče tako neposredno primerjati s človeškim žalovanjem. Kakor je dejal za britanski Guardian, je žival v stiski, a to ni nujno. Pri opazovanju pavijanov je videl primere, ko je samica vidno žalovala za mladičem, ga več dni mrtvega prenašala naokoli in ga še vedno negovala, in primere, ko je mati neprizadeto odkorakala od mrtvega potomca.
Podobnost med ljudmi in opicami
Ljudje in primati, zlasti velike opice, smo si precej podobni, saj si delimo več kakor 98 odstotkov genskega zapisa. Nihče ne ve, kaj se je podilo po Ganini glavi, ko je še vedno ujčkala poginulega mladiča, a primatologi pravijo, da se samice večine opičjih vrst v divjini na smrt potomca odzovejo podobno: z objemanjem trupelca, kakor da je še vedno živo.
Toda kakor meni antropologinja in primatologinja dr. Sarah Blaffer Hrdy, nam odzivi opice, kot je Gana, povedo več o naši skupni želji po zanikanju kakor o dejanskem dojemanju smrti. Za samice primatov bi bilo tako popolnoma logično, da objamejo nepremičnega mladiča in upajo, da bo vse v redu, saj bi utegnil biti le v nezavesti, če je, denimo, padel z drevesa, je razložila ameriškemu časniku New York Times. »Govorimo o živalih, ki imajo po dolgi nosečnosti samo enega otroka. Vsak mladič pomeni za mater veliko truda in vlaganja,« pravi Hrdyjeva.
Profesor antropologije na univerzi v ameriški zvezni državi Minnesota Michael Wilson pojasnjuje, da šimpanzi drugače dojemajo smrt in življenje kakor človek. Ob smrti drugega odraslega člana krdela le redko pokažejo čustva; Flint da je skrajen primer. Ostareli šimpanzi gredo sami umret v gozd. Tistim, ki umrejo v družbi, pri tem pogosto »pomagajo« drugi. »Včasih hočejo biti gotovi, da je žrtev res mrtva, včasih pa ne,« razlaga dr. Wilson. Podoben odnos do življenja in smrti se pokaže tudi pri lovu na manjše opice, ko šimpanzi včasih ubijejo plen, včasih pa ga začno trgati in jesti še živega.
Različen odnos do smrti
Pri nekaterih živalih je smrt pripadnika iste vrste povod za pojedino. Lev se bo približal truplu drugega leva, ga povohal, polizal in - če je dovolj sveže - začel grizljati. Pri drugih vrstah truplo pomeni nevarnost, ki se je je treba znebiti. Afriške gole podgane, ki vse življenje preživijo v tesno povezanih podzemnih skupnostih, hitro najdejo truplo in ga odvlečejo, odnesejo ali zbrcajo v skupno greznico, je New York Timesu razložil Paul Sherman z univerze Cornell. Ko je polna, jo zamašijo, verjetno iz higienskih razlogov, in izkopljejo novo.
Potreba po hitrem odstranjevanju trupel je med socialnimi žuželkami tako pomembna, da imajo celo »pogrebnike«, ki v nekaj minutah po smrti truplo odnesejo iz gnezda, da se izognejo nalezljivim boleznim. Čebele so obsedene z gospodinjstvom: kadar se miš zavleče v njihov panj, da bi poginila, jo čebele, ki tako velike živali ne morejo spraviti ven, balzamirajo z drevesno smolo. »V panjih lahko najdete neverjetno ohranjene mumificirane miši,« pojasnjuje Gene E. Robinson, profesor entomologije na univerzi v Urbana-Champaignu v ameriški zvezni državi Illinois.
Čaščenje mrtvih po slonje
Že dolgo je znano, da imajo sloni zelo močan čut za smrt in skoraj pobožno častijo posmrtne ostanke prednikov. Kakor je v britanski znanstveni reviji Biology Letters zapisala Karen McComb z univerze v angleškem Sussexu, so afriški sloni, ki so jim pokazali vrsto kosti in drugih stvari iz narave, neprimerno več zanimanja pokazali za slonje lobanje in okle, čeprav so znanstveniki zraven pomešali še lobanje nosorogov in drugih velikih sesalcev.
George Wittemyer in njegovi sodelavci z državne univerze v Koloradu so v reviji Applied Animal Behavior Science opisali zanimive odzive različnih slonov na smrt ene izmed vodilnih samic iz tropa: »Neka samica je stala ob truplu in se zibala naprej in nazaj. Drugi sloni so nad glavo poginule dvignili nogo, tretji so se je dotaknili z okli. Ko so opravili obred, so odšli. Morda so se poslavljali, morda pa so jo spraševali, ali se misli vrniti domov.«
Iz tiskane izdaje Dela
