Kavbojec že obupal, v lovu na osmico še Schumi, Doktor in SuperSeb

A četverici svetovnih prvakov to pravljično število ni prineslo popolnega zadoščenja. Bržčas so takšni šampioni tudi postali zaradi značajske lastnosti, da jim zmagovanja ni nikdar dovolj. Vsi so hrepeneli oziroma še hrepenijo po precedenčnem osmem naslovu, ki bi jih zares dvignil nad vse ostale.

Ameriški kolesar Lance Armstrong je po sedmih zaporednih zmagah na največji dirki Tour de France (1999–2005) ob vrnitvi po upokojitvi lani in predlani neuspešno lovil osmo zmago na francoski pentlji. Italijanski motociklist Valentino Rossi je v prestižnem razredu motoGP osvojil sedem naslovov med letoma 2001 in 2009 in je lani zaman naskakoval osmega. Pri sedmici se je ustavil tudi najuspešnejši voznik formule 1, Nemec Michael Schumacher, ki je po lanskem »comebacku« bolj ali manj razprodajal ugled. Sedemkrat zapored pa je bil svetovni prvak tudi najboljši voznik v reliju, Francoz Sebastian Loeb, ki mu morda v lovu na magično osmico še najbolje kaže, a tudi njemu ura tiktaka vse bolj glasno in vse hitreje …

Teksašan Armstrong je pri 39 letih kolo že obesil na klin in se očitno sprijaznil s sedmimi naslovi na Touru, s katerimi je izboljšal rekord petih zmag, ki so si ga delili Miguel Indurain, Bernard Hinault, Eddy Merckx in Jacques Anquetil. Zaveda se omejitev, za katere se je po zmagi nad rakom leta 1998 zdelo, da zanj sploh ne obstajajo. Čeprav se je po sedmi zmagi julija 2005 upokojil, je moral še enkrat poskusiti.

Vrnil se je leta 2009, a po dveh težkih porazih proti Albertu Contadorju spoznal, da mu bo osmica ostala neuresničena želja. Sredi prejšnjega meseca je sporočil, da se umika iz profesionalnega kolesarstva, tokrat za vedno, kot je zatrdil. Čaka pa ga še ena huda bitka – zagovor pred ameriško protidopinško komisijo. Njegov največji tekmec Contador se je medtem v sumljivih okoliščinah otresel suma zlorabe prepovedanih poživil. Armstrong pa naj bi se zdaj še bolj posvetil aktivnostim v boju proti raku, ne izključuje pa tudi vstopa v politiko. Če ga ne bo spet premamila sla po adrenalinu na asfaltu …

Želja velikega Schumacherja po osmem naslovu se zdi vedno bolj utopična, vendar Nemec, statistično najboljši dirkač v zgodovini formule 1, ne izgublja upanja, da bi se vrnitev na steze po triletni odsotnosti vendarle končala kot zgodba o uspehu. Lani je pristal na neuglednem devetem mestu. Letos – sezona se bo začela 27. t. m. v Avstraliji – bo s ponosom nemške avtomobilske industrije Mercedesom še enkrat skušal stopiti na najvišjo stopničko.

Tokrat je še posebej samozavesten, saj naj bi mu končno naredili avto po željah, a se zaveda, da ga čaka zelo težko delo. »Mislim, da lahko merimo na zmagovalni oder in, zakaj ne, morda tudi na nekaj zmag. Toda govoriti o osvojitvi naslova ta čas pač še ni realno,« je izjavil 42-letni Schumacher, ki je z Mercedesom sicer podpisal triletno pogodbo in utegne prihodnje leto poskusiti še zadnjič, če se mu ne bo izšlo po željah. Eden izmed tekmecev Fernando Alonso iz Ferrarija verjame, da je v Schumiju kljub letom še dovolj streliva: »Vedno bo super dober. Če bo imel pravi avto, se ga bomo bali vsi.« Tudi Schumacher je tako kot Armstrong pravi človekoljub. V humanitarne namene je namenil že na desetine milijonov evrov, je ambasador Unesca in vneti borec za varnost v prometu.

Precej več možnosti za preboj magične meje ima najmlajši med vsemi, italijanski »Doktor« Rossi, ki je na dan Armstrongove upokojitve (16. februar) dopolnil 32 let. Toda vse bolj očitno izgublja v boju z osem let mlajšim Špancem Jorgejem Lorenzom. Potem ko se je razšel z Yamaho, Rossiju z Ducatijem na uvodnih testiranjih ne kaže najbolje. Časa pa mu zmanjkuje. Sezona se bo začela že 20. marca v Katarju.
Pogodbo z italijanskim moštvom ima še za sezono 2012, takrat pa bi utegnil dvokolesnega jeklenega konjička zamenjati s štirikolesnikom.
Že nekaj časa se spogleduje z relijem, pa tudi formulo 1, kjer ga vedno čaka sedež v Ferrariju. »V moškem telesu se med 22 in 34 letom ne zgodi veliko sprememb, zato še imam nekaj časa. Zatem se bom posvetil avtomobilom. Vem, da bi bil preboj v formulo 1 lažji, toda do takrat, ko bom končal dirkanje na motorjih, bom morda že prestar za F1,« je nedavno razmišljal superzvezdnik Rossi, ki je znan po svoji vraževernosti in ima pred vsako dirko posebne zelo zapletene obrede. Mu bodo vraže prinesle še eno veliko zmagoslavje?

Če se je o prej omenjeni trojici v javnosti vselej dvigalo veliko prahu, pa ima še največ možnosti v lovu na osmico tihi in umirjeni Sebastien Loeb, ki je morda malce neupravičeno v medijski senci konkurentov. Njegov dosežek je toliko večji, ker zmaguje v vsakršnih razmerah – na ledu, snegu, puščavskem pesku, blatu; pa na mestnih ulicah in gozdnih brezpotjih … Loeb je edini v motošportu, ki mu je uspelo sedemkrat zapored osvojiti naslov svetovnega prvaka, in mnogi mu zamerijo, da je s svojo nepremagljivostjo pripomogel k padcu priljubljenosti relija. Na vrhu je od leta 2004, ko je osvojil prvi naslov, leto prej pa je zaostal le za točko za Pettrom Solbergom, sicer bi imel že zdaj pod kapo osem lovorik.

»SuperSeb« je podrl vse rekorde, ki so se znašli pred njim. Že davno je napovedal, da se bo po sezoni 2011 upokojil in sprostil prostor tistim, ki so bili (pre)dolgo v njegovi senci. Ima že tudi naslednika – rojaka in soimenjaka Sebastiena Ogierja, ki se je med zvezde izstrelil v lanski sezoni. Leto 2011 bo za dirkaško karavano prelomno, saj so morala moštva dosedanje »jeklene konjičke« zamenjati z manjšimi motorji. Tako so pri Citroënu na smetišče zgodovine poslali izjemno uspešnega C4, na njegovo mesto pa je prišel DS3. Na prvi dirki sezone 37-letni Alzačan, ki je bil v mladih letih telovadec, ni štartal spodbudno. Na švedskem ledu se mu ni izšlo po željah in je bil šele šesti, na dvig računa pa že ta konec tedna v Mehiki. Sicer bo vse težje lovil zadnji vlak k osmim nebesom.