Tiskane izdaje
Kdaj je čas za prvi prenosni telefon, prvi računalnik in prvega virtualnega prijatelja? Vprašanje si verjetno zastavlja nemalo sodobnih staršev, ki se pri iskanju odgovorov, seveda, ne morejo zatekati k preteklim generacijam. Enaindvajseto stoletje prinaša številne novosti in nove izzive, odgovori nanje se šele oblikujejo - tako tudi tisti o vključevanju otrok v svet visoke tehnologije.
Za nekatere starše ni nič prezgodaj, za druge vse prehitro. Neka mamica iz New Jerseyja pripoveduje, da njen štiriletnik uporablja svetovni splet, odkar zna sedeti, medtem ko je njen šestletnik popolnoma vešč ravnanja z iPodom, zdaj pa si želi še mobilni telefon. Druga ameriška mamica treh otrok je, nasprotno, precej previdnejša in bolj zadržana do sodobnih ''igračk'' za odrasle. Njeni otroci smejo uporabljati internet samo za šolsko delo, računalnik ima vedno na očeh. Neki slovenski mami še ne petletnika niti na pamet ne pade, da bi otroku pokazala čare računalnika, čeravno je laptop vedno na delovni mizi. Otrok ga sprejema kot del stanovanjske opreme, zanj se ne zanima, avtomobilčki, kocke in knjižice ga vznemirjajo dovolj. Čisto drugače razmišlja neka druga naša mamica, ki je svojemu dveletniku že kupila (seveda) otroški prenosni računalnik, češ: če ga imava midva z možem, naj ga ima tudi on ... Kateri pristop je pravi? Po zdravi pameti bi priznali: prava pot je prava mera (za marsikoga), nekoliko nazadnjaško pa pristavili: bolje pozneje kot prehitro. Sploh če se zavedamo pasti, ki jih sodobna high-tech tehnologija skrivoma nastavlja. Opozorila strokovnjakov o sevanju prenosnih telefonov, o nevarnosti predolgega ždenja pred računalniškimi zasloni in bežanju v vzporedni virtualni svet so skorajda vsakodnevna medijska realnost.
Jean Piaget za vedno aktualen
Pri International Herald Tribune so se pred nedavnim obrnili na prof. Sandro Calvert, direktorico Children's Digital Media Center na univerzi Georgetown, in jo poprosili, naj stara dognanja švicarskega biologa in psihologa Jeana Piageta (1896-1980) - ki je, mnogo pred nastankom prvega mikroprocesorja, opozoril na štiri stopnje kognitivnega razvoja pri otrocih -, poveže s sodobnimi izzivi. Poglejmo.
Čas od rojstva do dveh let, ki je obdobje senzomotorne stopnje spoznavnega razvoja, je, zagotovo, čas za miške, a ne za računalniške, tako kot tudi ne za ravne zaslone. V tem obdobju so pomembni zvočni in vidni signali, ki so posledica otrokovih dejanj: pritiskov na gumbe in podobno. Ena od takih igračk je Laugh & Learn 2-in-1 Learning Kitchen (Fisher-Price), učna kuhinja živih barv, skozi katero se lahko malček plazi, pritiska na gumbe, vrti vrteče se dele, polni luknje ipd. Toda tudi pri takšnem igranju je potrebna mera, za otrokov razvoj so mnogo dragocenejši resnični stiki in dotiki, jemanje v roke različnih predmetov, materialov in posledično spoznavanje sveta.
Od 3. do 5. oziroma 7. leta starosti začno otroci uporabljati zapletenejše simbolno mišljenje, niso pa še sposobni razmišljati logično. Sodobni predšolski otroci vsak dan opazujejo starše, kako segajo po prenosnih telefonih, računalnikih ..., zato imajo zelo radi igrače, ki spominjajo na predmete odraslih: denimo, otroški telefoni, likalniki, blagajne, motorne žage ipd. Po razmišljanju strokovnjakinje Sandro Calvert so predšolska leta primerna za snemanje prvih fotografij s pisanimi otroškimi fotoaparati, za prve učne pisalne mize, prve računalnike, prve igralne konzole in izdelke, ki jih je v angleškem jeziku najti na straneh www.vtechkids.com, www.leapfrog.com ipd. Otroci v tem obdobju že dobro dojemajo, da lahko nadzorujejo dogajanje na ploskem zaslonu.
Med 6. in 11. letom starosti - Piaget je ta leta poimenoval obdobje konkretnih operacij -, zna otrok že samostojno voziti kolo, zato je goden za prvo raziskovanje svetovnega spleta. Pred njim se lahko odpre digitalni svet, vznemirjajo ga zabavne videoigrice in tudi razne videosmešnice na YouTubu in podobnih straneh. Piaget je določil termin »konkretne operacije«, kajti ugotovil je, da ima otrok v tem času še težave z abstraktnimi idejami. Calvertova opozarja, da so pristni stiki in spoznavanje sveta iz izkušenj še vedno najpomembnejši, elektronske naprave jih še zdaleč ne morejo nadomestiti, lahko so zgolj dopolnilo. Otroci naj se podajajo v virtualnost v spremstvu in pod budnim očesom staršev, spoznavajo pa nekvarne spletne strani. Med igricami kaže izbrati Pokémon Mystery Dungeon (za konzolo Nintendo DS) ali Fit (za konzolo Nintendo Wii). Zanimive so strani, kot so www.majescoentertainment.com (otrok lahko postane fotograf divjine), www.lucasarts.com ali www.ea.com ...
Po 12. letu otrok, ki postaja mladostnik, stopa, po Piagetu, v fazo formalnih operacij, kar pomeni, da dosega kognitivno raven odraslega, začenja logično sklepati. Mobilni telefoni postajajo skorajda obveznost ... V aparatih je precej dobrega, kajti starši lahko vsak trenutek nagovorijo svojega otroka, a po drugi strani, seveda, plaši nevarnost morebitnega nevarnega sevanja. Začasni odvzem je lahko menda tudi učinkovita metoda za zdravljenje najstniške neubogljivosti. Seveda se je nujno treba pogovoriti tudi o znesku, ki ga lahko mladostnik zapravi. Po mobitelu nastopi čas za laptop, za MP3-predvajalnik in za nove tehnološke dosežke, tudi za iskanje brezžičnih con, oblikovanje svojih spletnih strani ipd.
Iz tiskane izdaje Dela.
