Tiskane izdaje
V dolgi zgodovini Kitajske so se ljudje strogo delili na »wen« in »wu«. Ljudje, ki so pripadali razredu »wen« – razredu kulturnikov, intelektualcev ali umetnikov –, so zelo jasno dajali vedeti, da so drugačni od tistih iz kategorije »wu« oziroma vojakov.
Pustili so, da so jim na majhnih prstih zrasli dolgi nohti, ker so tako dokazovali, da v rokah nikoli ne držijo predmetov, težjih od pisal. Oblačili so se v uniforme, ki so segale do pet, ker so v njih lahko delali le majhne korake. O vojnah so razmišljali samo kot o zgodovinski ali filozofski temi, od orožja pa so poznali samo meč, ki so ga uporabljali pri duhovni vadbi. Fronta in rov, vojašnica ali vadbeni poligon so bili zanje le abstraktni pojmi.
Tudi kitajska vojska je zelo pazljivo sprejemala nove člane. Izbirala je visoke in vitke, tistih z očali sploh ni upoštevala; izobrazba ni bila pomembna, zeleno uniformo so lahko oblekli samo tisti, ki so bili vzdržljivi in primernega videza.
Če tetovaža ni večja
od dveh centimetrov...
Zdaj se tudi na tem področju razmere spreminjajo. Čeprav ima kitajska narodnoosvobodilna vojska (NOV) že približno 2,3 milijona vojakov, so pred kratkim znižali merila za rekrutacijo študentov. Kitajski kongres ljudskih predstavnikov je namreč konec oktobra izglasoval amandma k zakonu o služenju vojaškega roka.Ko so v njem prvič po sprejetju zakona pred 13 leti zapisali, da so lahko naborniki tetovirani po obrazu ali vratu, če tetovaža ni večja od dveh centimetrov, in da so lahko 25 odstotkov težji od dosedanje dovoljene teže, je bilo jasno, da je ciljna skupina zakona mlada generacija prihodnjih intelektualcev. Ti niso navdušeni nad fizičnim naporom že zato, ker so jih preveč razvajali, hranili in ščitili v družinah s samo enim otrokom.
Višji od 170 centimetrov
in z idealno težo
Na Kitajskem je obvezno dveletno služenje vojaškega roka, vendar bi bil nabor vseh mladeničev od 18. do 22. leta zelo drago opravilo, ker jih je več deset milijonov, zato so v NOV določili razmeroma visoka merila: naborniki morajo dokončati vsaj nižjo srednjo šolo (to pomeni devet let izobraževanja), biti morajo višji od 170 centimetrov in imeti idealno težo, izračunano po formuli »višina minus 110«, poleg tega morajo biti tudi psihološko, značajsko in političnoideološko primerni.
V prvih desetletjih gospodarskih reform, ko se je kitajska družba močno spreminjala, so v vojsko sprejemali predvsem otroke s podeželja. Mestni edinci so se poskušali vpisati na fakultete, če pa jim to ni uspelo, so poskusili poiskati čim bolje plačane in čim lažje službe.
Vendar od leta 2001 v NOV izvajajo program, s katerim poskušajo privabiti tudi študente, in ker diplomirani strokovnjaki na trgu dela čedalje težje dobijo zaposlitev, se jih vedno več odloči, da bodo začasno zapustili klopi na fakultetah in odšli v vojsko. Ko so pred desetimi leti začeli izvajati program, je uniformo obleklo le 2000 študentov, leta 2009 so jih rekrutirali 130.000, lani pa 150.000. Potem ko so v vojski postali strpnejši do tetovaž in nekoliko večjega deleža telesne maščobe okoli popka, lahko pričakujemo, da bo prihodnjo jesen nabornikov še več.
Kako utrditi mlado
generacijo edincev
Študentom so ponudili štipendije, plačane šolnine in prosto izbiro smeri na fakulteti, tistim, ki prihajajo iz osrednjega dela države in hodijo na uglednejše pekinške univerze, pa so obljubili stalno bivališče v glavnem mestu. Urad za vojaški nabor trdi, da so to pripravljeni storiti, ker »zaradi vojaškega razvoja vojska potrebuje več visokoizobražene mladine, ki zna dobro uporabljati nove tehnologije«.
Na Zahodu so bili takoj prepričani, da bi se kitajska NOV rada okrepila za nove oblike vojskovanja, denimo hekerstvo, vendar je verjetneje, da poskuša po eni strani zmanjšati pritisk na trgu dela, po drugi strani pa nekoliko utrditi mlado generacijo edincev.
Na Kitajskem vsako leto diplomira 6,3 milijona študentov, in čeprav pogosto govorijo o tem, da država ves čas potrebuje strokovnjake, se mladi z diplomo čedalje težje zaposlijo. V vojski bodo lahko tudi nekaj prihranili, morda izkoristili kakšno priložnost za dopolnilno izobraževanje in se gotovo naučili veliko stvari, ki jim bodo koristile ne le med vojno, ampak precej bolj v zapletenem miru z neusmiljeno konkurenco. Naučili se bodo, kako živeti samostojno.
Ko so se prve generacije edincev začele vpisovati na fakultete, so nekateri v študentska naselja prihajali skupaj z varuškami, ki so jim prale perilo, kuhale okusno hrano in jih celo počesale, preden so stopili iz spalnice. Med njimi je veliko predebelih.
Po statističnih podatkih je na Kitajskem več kot 200 milijonov ljudi s čezmerno telesno težo, med njimi je 75 milijonov klinično debelih ljudi. Med otroki, mlajšimi od 18 let, je deset odstotkov predebelih, in ker na fakultetah ni obveznih ur telesne vzgoje, lahko takšni študentje na poti do diplome samo še pridobijo dodatne kilograme. Služenje vojaškega roka je zanje najboljše zdravilo.
V študentskih naseljih vsako leto postavijo kioske, v katerih se lahko študentje prijavijo za služenje vojaškega roka. Nekoč nezdružljiva »wen« in »wu« čedalje bolje sodelujeta. In ko se po dveh letih telesne vadbe fantje – med njimi je občasno tudi kakšno dekle – vrnejo vitkejši, močnejši in vzdržljivejši, postanejo tudi bolj priljubljeni med sošolci. Na vojsko, ki tepta študente na pekinškem Trgu nebeškega miru, so pozabili celo starejši ljudje. Današnji študentje pogosto niti ne vedo, kaj se je dogajalo leta 1989. Kitajska NOV je med njimi čedalje bolj priljubljena.
